Šoštanjsko gradbeno podjetje Cigrad, eno dolgoletnih hišnih izvajalcev gradbenih del v Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ) in tudi sicer izvajalec številnih poslov lokalne skupnosti, je končalo v prisilni poravnavi. Cigrad, ki je v lasti Branka Vrtačnika, predlaga okoli dvesto navadnim oziroma nezavarovanim upnikom poplačilo 25 odstotkov terjatev, s čimer bi privarčeval slaba dva milijona evrov, bankam pa predlaga reprogramiranje posojil. Največjo upnico Raiffeisen banko hkrati prosi za pomoč pri dokončanju trenutno največjega projekta, gradnji soseske Selo 2.
V gradnjo naselja s 117 stanovanji v skupni vrednosti 10 milijonov evrov so v Cigradu že vložili okoli 2,57 milijona evrov, za dokončanje projekta pa predlagajo, naj se Raiffeisen banka aktivno vključi v dogovore s potencialnimi partnerji in kupci ter podpre dokončanje projekta. Za odkup večine, natančneje 70 stanovanj, se v podjetju že dogovarjajo z republiškim stanovanjskim skladom in velenjsko občino, ki je že v prvi Cigradovi soseski Selo odkupila nekaj deset neprofitnih stanovanj. Če bo Cigrad končal v stečaju, bi stečajni upravitelj po ocenah podjetja za dokončanje naložbe potreboval od 5,5 do šest milijonov evrov, a jih po njegovem mnenju ne bi dobil, zato v primeru stečaja ne pričakujejo več kot dva milijona evrov izkupička. Če bi se mu uspelo dogovoriti s kupci, bi podjetje projekt končalo po fazah.
Kot razlog, da se podjetje splača obdržati pri življenju, so v načrtu finančnega prestrukturiranja navedli tudi, da so uveljavljeni za razna vzdrževalna in naložbena dela za podjetja, kot so DBSS, Andrejc, Gorenje in TEŠ. Podjetja Cigrad, DBSS in Andrejc so sicer tri od petih podjetij, ki jim je TEŠ pod vodstvom Uroša Rotnika po ugotovitvah revizorjev iz Pricewaterhouse Coopers (PWC) med letoma 2006 in 2010 po dolgoročnih pogodbah skupno nakazal 50 milijonov evrov.
Čeprav so podjetju lokalni posli v preteklosti cveteli, se očitno tudi Cigrad ni mogel ogniti krizi v gradbeništvu. Kot pojasnjujejo v podjetju, so velika gradbena podjetja v zadnjih štirih letih ponujala vsaj za deset odstotkov nižje, dumpinške cene, do zdaj so večinoma propadla, posla za normalno ceno pa ni mogoče več dobiti. Poleg tega vlagatelji po pojasnilih Cigrada zaradi pomanjkanja finančnih sredstev uveljavljajo reklamacije in tako privarčujejo sredstva na račun izvajalcev, če se ta odloči za tožbo, pa je izrek zanj pogosto prepozen. Podjetja morajo hkrati za javna naročila izdajati garancije v višini 10 odstotkov vrednosti posla za dobo dveh do desetih let, zaradi večjega obsega poslov in omejitev bank pa nato ni mogoče pridobiti dodatnih garancij in posledično tudi ne več novih naročil. Kot so svoj položaj med drugim še pojasnili v podjetju, ki je leto končalo z okoli 670.000 evri izgube, so zaradi padanja cen nepremičnin v zadnjih treh letih izgubili od dva do tri milijone evrov.
Cigrad je konec septembra lani upnikom dolgoval 5,2 milijona evrov, postopek poenostavljene prisilne poravnave pa bi vplival zgolj na terjatve nezavarovanih upnikov. Teh je za 2,6 milijona evrov, Cigrad pa predlaga, da jim poplačajo 25 odstotkov terjatev oziroma slabih 640.000 evrov. Poplačali bi jih v štirih obrokih po 160.000 evrov, in sicer bi prvega izplačali prihodnje leto, zadnjega pa leta 2018. Na 2,44 milijona evrov terjatev ločitvenih upnikov poenostavljena prisilna poravnava ne bi vplivala, želijo pa, da se v naslednjih devetih mesecih dogovorijo za reprogramiranje posojil. Največji upnici Raiffeisen banki dolguje Cigrad 1,6 milijona evrov, Poštni banki pa slabih 690.000 evrov. Če bo šlo podjetje v stečaj, bodo ločitveni upniki po pojasnilih vodstva podjetja verjetno poplačani v celoti, za navadne upnike pa ne bo ostalo nič, saj vrednost stečajne mase ne bi presegla treh milijonov evrov.