»Ko imaš sosedo, kot je Rusija, nikoli ne veš, kaj te lahko doleti,« je bil v pogovoru za Dnevnik odkrit guverner litovske centralne banke Vitas Vasiliauskas, ki ga bolj kot ekonomska povezanost z Rusijo skrbijo geopolitična trenja. Morebitni vstop v območje evra vidi kot zadnje simbolično pretrganje vezi med Litvo in Rusijo, ki za zdaj ostaja pomembna trgovinska partnerica, hkrati pa čvrsto drži roko nad večino zalog energentov, dostopnih Litvi.
Že letos na predkrizno raven
Po Estoniji leta 2011 in Latviji leta 2013 bi lahko Litva prihodnje leto postala še zadnja baltiška država v območju evra. Zadnjo besedo pri tem bo imela Evropska centralna banka (ECB), ki bo junija ocenjevala napredek Litve, julija pa izrekla svojo sodbo. Vasiliauskas se je ob vprašanju, ali gre lahko do tedaj še kaj narobe, previdno presedel in dejal: »Menim, da smo naredili vse potrebno.« O morebitnih težavah, kot je za maastrichtski kriterij previsok primanjkljaj, pa ni želel razpravljati. Vse zato, da ne bi zbudil spomina na leto 2007, ko je ECB zaradi previsoke inflacije Litvi zaprla vrata v območje skupne valute, medtem ko je Slovenijo povabila v elitno druščino.
Čeprav je Litva Slovenijo v marsikaterem pogledu vmes že prehitela, grenak priokus ostaja. Analize litovske centralne banke so namreč pokazale, da bi Litva ob članstvu v območju evra za reševanje gospodarstva med krizo porabila približno dve milijardi evrov ali skoraj osem odstotkov BDP manj. Po 15-odstotnem krčenju gospodarstva se je morala namreč Litva podati na pot ostre javnofinančne konsolidacije, katere obseg je presegel deset odstotkov BDP. Za prav toliko odstotkov so se znižale tudi plače v javnem sektorju. »Litovci niso pretirano godrnjali, navajeni so hudih časov še iz Sovjetske zveze,« je odvrnil Vasiliauskas na za Slovence logično vprašanje, kako se je vlada zedinila o tako ostrih ukrepih in kako se je nanje odzvalo trimilijonsko ljudstvo. In prvi uspehi so že tu; litovsko gospodarstvo se je lani okrepilo za več kot dva odstotka, letos pa se bo ob napovedani 3,2-odstotni rasti že zavihtelo na raven izpred krize.
Vlada odgovorna za spodbujanje tujih vlaganj
A Litva ne počiva na lovorikah. »Država si ne sme privoščiti počitka, saj jo trgi nemudoma kaznujejo, to smo večkrat videli v pretekli krizi,« je opozoril Vasiliauskas in poudaril, da je treba vselej razmišljati o konkurenčnosti in nadaljnjih reformah. Četudi še ni dokončno znano, ali bo Litva sprejeta v območje evra, nihče ne »pozablja na domačo nalogo«. Litovske banke se tako na primer že pripravljajo na vstop v bančno unijo, čistijo bilance in preverjajo kapitalsko ustreznost. Takšna pedantnost v bančnem sektorju, ki obsega komaj 65 odstotkov BDP (dvakrat manj kot slovenski), je tudi posledica dejstva, da je kar 90 odstotkov bančnega sektorja v lasti Skandinavcev.
Njihov vpliv se prenaša tudi na druge sektorje gospodarstva. Litva je na lestvici Doing Business 2014, ki meri kakovost poslovnega okolja za podjetja, med vsemi evropskimi državami le za Skandinavci, Veliko Britanijo in Irsko. Uvrščena je na 17. mesto ali 16 mest višje od Slovenije, zato ne čudi, da je precej uspešnejša pri privabljanju tujih neposrednih vlaganj.
Še večji pritok tujega kapitala bi lahko prinesel vstop v območje evra, vsaj tak je argument politikov v prepričevanju približno 50 odstotkov volilcev, ki si ne želijo zamenjati litovskih litasov za evre. »Odkrito rečeno ne vidim neposredne povezave med vstopom v območje evra in povečanjem tujih neposrednih vlaganj. Bolj kot evro je pomembno, kaj naredi država,« je bil jasen Vasiliauskas, ki vidi posredne učinke kvečjemu prek zmanjšanja valutnih tveganj.
Izvijanje iz objema Moskve
Ravno manjša valutna tveganja naj bi omogočila še višjo gospodarsko rast Litve, ki se zaradi skorajšnjega vstopa v območje evra in dve stopnji višje bonitetne ocene Standard & Poor's (z BBB na A–) že sedaj bolj ugodno zadolžuje. »Leta 2009, ko smo želeli na mednarodnih trgih izdati obveznico, so bila glavna vprašanja vlagateljev vselej povezana prav z valutnimi tveganji,« se je spominjal Vasiliauskas, ki ne pričakuje kreditne ekspanzije, tako značilne za veliko držav v času konjunkture. »Kot regulator imamo sedaj dovolj orodij za preprečevanje morebitnih balonov,« je samozavesten Vasiliauskas. Po njegovih besedah se tudi vlada zaveda, da nizka cena denarja ne zmanjšuje odgovornosti: »Sredstva je treba preudarno porabiti.«
Trenutno Vilna veliko vlaga v osamosvajanje izpod jarma ruskega velikana Gazproma, ki je bil doslej edini dobavitelj zemeljskega plina v baltiške države. V pristanišču Klaipeda naj bi do konca leta stal nov terminal za utekočinjeni naravni plin (UNP), ki so mu Litovci nadeli pomenljivo ime – Neodvisnost. Zagotavljal bo alternativni vir plina. Vlada ob tem obsežno vlaga tudi v gradnjo daljnovodov za električno napeljavo do Švedske in Finske. Počasi, a zagotovo se Litva izvija iz objema Moskve. Če je bila še pred krizo v 90. letih prejšnjega stoletja skoraj povsem odvisna od gospodarskih odnosov z Rusijo, sedaj vanjo izvozi manj kot 20 odstotkov vsega blaga. Z vstopom v območje evra pa se bo ta odstotek še dodatno znižal.
