Na Slovenskem institutu za kakovost in meroslovje (SIQ), kjer se upirajo izredni reviziji poslovanja, ki jo kot 68-odstotni lastnik zahteva državni DSU, so presežna sredstva v zadnjih letih vlagali tudi v vrednostne papirje podjetij, ki so že propadla ali pa so zabredla v hude finančne težave.
Ena od nasedlih naložb so delnice Novolesa, ki je julija 2011 končal v stečaju. Po naših informacijah je bil SIQ na koncu 0,35-odstotni lastnik tega lesnopredelovalnega podjetja, z njegovim propadom pa je izgubil nekaj deset tisoč evrov. Zavod obvladuje tudi 0,5-odstotni lastniški delež v podjetju Solarni termo sistemi, katerega največji lastnik je Emo-Orodjarna v lasti nekdanjega gospodarskega ministra Stanka Stepišnika. Do lanskega maja je bil SIQ lastnik tudi dveh odstotkov podjetja Mais, ki se ukvarja z informacijskimi tehnologijami. Obema podjetjema je skupno, da imata blokirane račune, Solarni termo sistemi že več kot dve leti, Mais pa nekaj več kot pol leta.
Kdaj so pridobili te naložbe, koliko so za njih odšteli in koliko so prejeli od prodaje delnic Maisa, na SIQ ne razkrivajo. Pojasnili so, da so kot dobri gospodarji dali del likvidnih sredstev v upravljanje trem borznoposredniškim hišam. V pogodbah so opredeljeni kot nepoučena stranka: »In se zato v posamezne posle teh treh hiš ne vtikamo.« Čeprav so sredstva med drugim vlagali v propadla ali propadajoča podjetja, so na SIQ prepričani, da je donos teh naložb bistveno boljši, kot če bi imeli denar naložen na banki.
Od začetka lanskega leta ima SIQ tudi podjetje v Srbiji. Čeprav bi moralo vodstvo z Igorjem Likarjem na čelu pri ustanavljanju podjetij v tujini obvezno pridobiti soglasje svojih ustanoviteljev, tega ni storilo. Kljub vsemu ni kršilo statuta, ampak ga je spretno zaobšlo. Podjetja s sedežem v Beogradu niso ustanovili sami, ampak so ga kupili od ljubljanskega odvetnika Dušana Kecmana. Po tistem so kapital podjetja okrepili za okoli 100.000 evrov. Tudi zato skorajda vsi ustanovitelji zavoda zahtevajo izredno revizijo preteklega poslovanja SIQ, ki pa jo njegov svet pogojuje.
»Nakup podjetij v tujini je bil opravljen v skladu s programom razvoja SIQ in v skladu s poslovnimi načrti, ki so bili redno potrjeni na svetu SIQ, v njem pa so zastopani predstavniki vseh ustanoviteljev,« se branijo v SIQ. Ta trditev ne drži, saj DSU svojega predstavnika v svetu zavoda, ki deluje kot nadzorni organ, (še) nima. Za nameček obstajajo različna mnenja državnih uslužbencev o nadziranju zavoda. Tako je predstavnik gospodarskega ministrstva na nedavni seji sveta podprl izvedbo izredne revizije, predstavnik šolskega ministrstva, ki ni ustanovitelj SIQ, pa jo je pogojeval.
Trenutno naj bi vodstvo zavoda preučevalo možnost nadaljnje širitve. Po naših informacijah bi kupili podjetje na ameriškem trgu, nakup pa financirali z delom presežnih sredstev iz minulih let. Teh je bilo konec leta 2012 za več kot tri milijone evrov. Za nakup katerega podjetja se zanimajo, kdo je njegov lastnik, s čim se ukvarja in koliko nameravajo za njega odšteti, na SIQ niso odgovorili, ker bi razkrivanje podatkov, ki so opredeljeni kot poslovna skrivnost, lahko ogrozilo njihove ekonomske in razvojnostrateške interese. Zagotovili so, da vse tovrstne načrte (ki so opredeljeni kot poslovna skrivnost) obravnava in potrjuje svet zavoda.
Medtem ko na DSU vedno glasneje zahtevajo, naj se SIQ preoblikuje iz zavoda v gospodarski subjekt, njegovo vodstvo opozarja, da so »nepristranskost, neprofitnost in neodvisnost ključne zahteve mednarodnih standardov za certifikacijske in kontrolne organe«, ki veljajo za zavode (in ne podjetja). Ali po njihovem vedenju obstaja še kakšen zavod, ki trguje z vrednostnimi papirji in v tujini kupuje podjetja? »Velika večina nam primerljivih organizacij po svetu deluje na popolnoma enak način, in če hočemo delovati na svetovnem trgu, mora biti tudi naše poslovanje temu prilagojeno,« so odgovorili na SIQ. Poročali smo že, da je pravno mnenje, ki so ga naročili na DSU, pokazalo, da je večina izvajalcev za certificiranje organiziranih kot gospodarska družba.
