Čeprav je na javnem seznamu davčnih dolžnikov na tisoče podjetij, ki bi morala poravnati za nekaj tisoč ali celo več milijonov evrov obveznosti, nekatera od njih še naprej nemoteno prihajajo do državnega denarja.
V zadnjih mesecih lanskega leta, ko se je vlada Alenke Bratušek pripravljala na (neuspešno) uvedbo davčnih blagajn in nepremičninskega davka, so namreč ministrstva, agencije, bolnišnice, osnovne šole in drugi porabniki javnih sredstev mesečno nakazovali denar več kot 200 različnim podjetjem, katerih ime se je pred tem znašlo na seznamu. Po podatkih Supervizorja so jim oktobra nakazali skupno 4,3 milijona evrov, novembra dobre štiri milijone evrov in največ decembra, kar 4,6 milijona evrov.
Dolgujejo nekaj sto tisoč evrov, prav toliko dobijo
V večini primerov so podjetja dobivala manjše zneske v višini nekaj sto evrov ali nekaj tisoč evrov. Takšnih, ki so prejela več kot pet tisoč evrov, pa je bilo vsak mesec okoli 40. Med njimi je skoraj deset podjetij, ki so od porabnikov proračunskih sredstev dobila več kot 100.000 evrov.
Na samem vrhu seznama je podjetje Reflex iz Gornje Radgone, ki se ukvarja z izvajanjem zaključnih in obrtnih del, letno pa ustvari več kot 30 milijonov evrov prihodkov. Zaradi vsesplošne plačilne nediscipline so v prvi polovici lanskega leta zašli v finančne težave, od tedaj pa račune plačujejo z nekajmesečno zamudo. Po javno dostopnih podatkih imajo za od 500.000 do milijon evrov neporavnanega davka. V zadnjih treh mesecih lani je Reflex na račune dobil več kot dva milijona evrov javnih sredstev. Z nakazili prednjačijo Univerza v Ljubljani (1,6 milijona evrov), Občina Litija (437.000 evrov) in Univerza v Mariboru (190.000 evrov).
Med večjimi prejemniki javnega denarja in obenem davčnimi dolžniki je tudi kamnoseška družba Mineral, ki jo je pred dvema letoma prevzel Marjan Urleb. Na seznam je prišla lanskega oktobra, od takrat do danes pa od Mestne občine Celje dobila več kot 700.000 evrov. Podjetje Zil inženiring, ki v javno-zasebnem partnerstvu z Mestno občino Ljubljana gradi parkirno hišo Kozolec II, je med davčnimi dolžniki od objave seznama marca lani, ministrstvo za infrastrukturo pod vodstvom Sama Omerzela pa mu je nakazalo več kot 400.000 evrov. Enaka je zgodba pri podjetju Pro-Bit, ki ima za nekaj sto tisoč evrov neporavnanih davčnih obveznosti. Od več različnih javnih institucij so lani prejeli okoli 200.000 evrov.
Če zmore sam odplačati dolg, ga pustijo pri življenju
Ob tem se zastavlja vprašanje, kako lahko podjetje dobiva javna sredstva še mesece po nastanku davčnega dolga, če zakonodaja jasno določa, da mora naročnik iz postopkov javnega naročanja izločiti ponudnika, ki ima več kot 50 evrov neplačanih davkov. Odgovor je preprost. Podjetja so pogodbe sklepala, še preden je uradno nastal dolg, in tudi predložila potrebna potrdila o plačanih davkih. Kljub temu se Davčna uprava RS (Durs) v veliko primerih ne odloči za rubež ali morebitni pobot nakazanih sredstev.
»Če ima določen davčni dolžnik že sklenjene dolgoročne pogodbe za opravljanje del in davčni organ oceni, da bo na podlagi teh del prejel plačila za svoje storitve, se lahko ta prejeta sredstva porabijo za poplačilo davčnega dolga. To pomeni, da v takšnih primerih davčni dolžnik še naprej izvaja svojo dejavnost, izplačuje plače svojim zaposlenim, izpolnjuje vse sprotne davčne obveznosti, preostala sredstva pa porablja za zmanjševanje svojega davčnega dolga. Zaradi tega je v takšnih primerih tudi neracionalno začeti postopek stečaja,« so nam pojasnili na Dursu. Če ocenijo, da davčni dolžnik ne bo zmogel poravnati obveznosti, se odločijo za izvršbo, če tudi ta ne učinkuje, pa običajno predlagajo kar začetek stečajnega postopka. Lani so to storili 193-krat.
Sredstva (pre)pogosto preusmerjajo na druge račune
Nakazovanje javnega denarja davčnim dolžnikom je le vrh ledene gore. Če lahko Durs sredstva v tem primeru zaseže, imajo podjetja še vrsto drugih možnosti, kako se izogniti plačilu davka. V prvi vrsti lahko uporabijo asignacije oziroma za prejem sredstev pooblastijo nekoga tretjega. Eden takšnih je primer obubožane Nadškofije Maribor. Novembra 2011, ko so ji banke zaradi zapadlih obveznosti prvič blokirale račune, so se nenadoma ustavila nakazila iz naslova socialnih prispevkov za duhovnike. Vladni urad za verske skupnosti jih je namreč preusmeril na nadškofijski ordinariat. Gre za sredstva v višini med 50.000 in 60.000 evrov na mesec. Kot kaže, so s tem dali prednost poplačilu države oziroma ZZZS pred drugimi upniki.
Po naših informacijah obstajajo tudi drugi primeri, ko so podjetniki enostavno preusmerili denarni tok na račune v lasti znancev ali poslovnih partnerjev. Da je to problem, priznavajo tudi na Dursu. »Asignacija je legitimen posel, ki ga ureja zakon o obligacijskih razmerjih. Žal je tako, da se z njo (pre)pogosto preusmerjajo sredstva, ki bi sicer morala priti na račun dolžnika,« so povedali. Čeprav v postopkih davčne izvršbe posežejo tudi po rubežu terjatev, velikokrat naletijo na težave. »Za uspešno preprečevanje kanaliziranja sredstev dolžnika z asignacijami je treba pri dolžniku ugotoviti obstoj terjatev in izdati sklep. Z njim se te terjatve zarubijo, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da plača znesek zarubljenih terjatev na račune za poplačilo davčnega dolga dolžnika. Vendar se morajo ti postopki izvesti pred sklenitvijo asignacije, kar pa je pogosto nemogoče, saj jih dolžniki sklepajo vnaprej,« so povedali.
Omenimo tudi druge poti izogibanja poplačila davčnih obveznosti. Tako nekateri posamezniki podjetja tik pred stečajem izpraznijo in prepustijo slamnatim možem, sami pa ustanovijo nova podjetja in nadaljujejo poslovanje. Vse več je tudi primerov, ko postopoma ugašajo podjetje oziroma posle prenašajo zunaj dosega rok upnikov.