Stečaj SCT bo očitno dober posel za Boruta Brinška in Braneta Brinška, zastopnika podjetja E-Solventa iz Trzina, ki se ukvarja z odkupovanjem terjatev.
Ta je dve leti in pol po začetku stečaja nekdanjega domačega gradbenega velikana danes očitno njegov daleč najbolje poplačani upnik. Podjetje E-Solventa je namreč med junijem 2011 in septembrom 2013 iz stečajne mase prejelo za skoraj 660.000 evrov izplačil. To je krepko več od višine ločitvenih terjatev (507.770 evrov), ki jih je podjetju priznal stečajni upravitelj SCT Leon Benigar Tošič. Vse to pomeni, da je družini Brinšek iz stečajne mase uspelo poplačati tudi del od skupaj 727.000 evrov navadnih terjatev, ki jih je upravitelj priznal podjetju. Še bolje jo je odneslo še eno podjetje v lasti družine Brinšek: B-Solventa. Ta je v stečaju SCT prijavila za slabih 30.000 evrov terjatev, iz mase pa je do zdaj že prejelo skoraj 3000 evrov več.
Prvi korak: odkup terjatev in serijske izvršbe
O tem, za kakšen dosežek gre, pove vse naslednji podatek. NLB je kot največja upnica SCT v stečaju prijavila za okrog 250 milijonov evrov terjatev. Do konca septembra je banka iz stečajne mase prejela sedem milijonov evrov. V stečaju so upniki skupaj prijavili za okrog 585 milijonov evrov terjatev. Do zdaj so prejeli za dobrih 14 milijonov evrov poplačil, kar je približno 2,3 odstotka.
Kako je torej E-Solventa s stečajem SCT celo zaslužila? Ali in kako je pri tem pomemben podatek, da je podjetje poslovno povezano s stečajnim upraviteljem SCT? Slednji je namreč že pred časom priznal, da je kot odvetnik E-Solvente in njuna direktorja v zadnjih letih zastopal v več stečajnih pravdnih zadevah pred sodiščem.
Začetek zgodbe sega v zadnje dni leta 2010. SCT je bil v zadnjih izdihljajih, v ozadju pa se je že vnel silovit boj za preostanek njegovega premoženja. Svojo računico je imel tako oče propadlega gradbinca Ivan Zidar, ki je pripravljal načrte za »novi SCT«, kot drugi igralci. Eden od teh je bila tudi E-Solventa. Konec decembra 2010, tik pred začetkom prisilne poravnave SCT, je tako podjetje vložilo serijo izvršb na njegovo premoženje.
Drugi korak: nadaljevanje stečaja in prodaja premoženja
Iz javno dostopnih virov ni mogoče ugotoviti, kdaj se je E-Solventa znašla med upniki SCT, zelo verjetno je konec leta 2010 to postala s poceni odkupovanjem terjatev od ostalih upnikov. Čeprav so terjatve E-Solvente v primerjavi s celotnim dolgom SCT drobiž, je podjetju že do januarja uspelo vknjižiti hipoteke na zajeten del prihodnje stečajne mase SCT. Ne le na večjem številu nepremičnin, ampak tudi na deležih skoraj dvajsetih podjetij v (so)lastništvu SCT, sredstvih na tekočih računih in celo terjatvah, ki jih je imel gradbinec do Darsa in države.
Res je, da je stečajni upravitelj SCT del zavarovanj, ki jih je prijavila E-Solventa, prerekal. A podjetje je kljub temu doseglo svoj namen. Danes je tako denimo edini ločitveni upnik, vpisan na počitniški dom SCT v Fiesi. Tega je Benigar Tošič pred časom želel prodati za 1,56 milijona evrov. To je dobrih 300.000 evrov več od vsote vseh priznanih terjatev E-Solvente.
Ko se je E-Solventi uspelo preriniti v prvo vrsto med več kot tri tisoč upniki SCT, je bilo jasno, da se podjetju obeta poplačilo. Račune bi mu lahko prekrižala le morebitna zaustavitev stečaja brez razdelitve upnikov. To bi se v SCT moralo zgoditi, saj v stečajni masi ni bilo na voljo dovolj sredstev za poplačilo stroškov stečaja in terjatev, nastalih med prisilno poravnavo. V skladu s stališčem višjega sodišča bi se morala stečajna masa SCT prenesti na državo in lokalne skupnosti.
A Benigar Tošič je bil ob podpori stečajne sodnice Mateje Dobovšek drugačnega mnenja. Stečaj se je odločil nadaljevati, to pa je v zadnjem rednem poročilu ocenil »za pravilno odločitev«, ki jo je utemeljil s podatkom, da je uspel poplačati že 60 odstotkov upnikov iz obdobja prisilne poravnave.
Tretji korak: kupovanje premoženja in (samo)poplačilo
S tem je (ne)hote vrata do bogatega poplačila odprl tudi E-Solventi. Ta v stečaju na veliko kupuje tudi premoženje SCT. Vsaj v enem primeru naj bi ji šel upravitelj močno na roko. E-Solventa je namreč septembra 2012 za skoraj 485.000 evrov odkupila eno od treh nadstropij nekdanje poslovne stavbe SCT. Nepremičnino je takrat želelo kupiti tudi državno pravobranilstvo, a le vse tri etaže skupaj. Ker je Benigar Tošič prodajal vsako etažo posebej, se pravobranilstvo javne dražbe ni udeležilo. To je sprožilo vprašanja, ali je uspel iztržiti optimalno ceno in zakaj premoženje SCT prodaja svoji stranki. »Dražba je javna, udeleži se je lahko vsak, zato tu ni nobenega konflikta interesov. Premoženje bom prodal vsakemu kupcu, ki bo na dražbi ponudil najvišjo ceno. Če bi prodajal na način, ki ni transparenten, na primer s sklenitvijo neposredne pogodbe po sumljivo nizki ceni, bi bili očitki upravičeni,« je takrat dejal Benigar Tošič.
E-Solventa je bila med kupci tudi na nedavni dražbi parkirnih prostorov, boksov in skladiščnih prostorov v Zupančičevi jami. Branko Brinšek je septembra lani iz stečajne mase SCT odkupil tudi 850 kvadratnih metrov veliko zemljišče s počitniško hišo v Sodražici, ki ga je Benigar Tošič prodajal po izklicni ceni 16.780 evrov. Kot edina ločitvena upnika sta na tem zemljišču vpisani podjetji E-Solventa in B-Solventa. To posledično pomeni, da bo denar, ki ga je Brinšek nakazal v stečajni masi, dejansko končal na računu podjetij, ki jih vodi. Kako komentira takšno (samo)poplačevanje, smo vprašali tudi Benigar Tošiča, ki pa nam je v petek odgovore na več naših vprašanj obljubil za prihodnje dni.