Finskega vlagatelja, ki se je zadnji hip vmešal v postopek prodaje Elana in se brez večjih težav dokopal do zaupnih podatkov o poslovanju našega uveljavljenega proizvajalca smuči in plovil, drugod išče policija zaradi suma poslovne goljufije in pridobitve večje premoženjske koristi.
Nesojeni kupec Elana Jari Robert Koivula, ki naj bi ga v zadnjih mesecih z odprtimi rokami sprejeli tudi prodajalci več drugih pomembnih podjetij v državi, je pod pretvezo resnega igralca na evropskem naložbenem parketu za seboj puščal jezne upnike, in to ne le na Finskem, kjer naj bi za njim razpisali tiralico. Po naših informacijah, ki so nam jih potrdili viri blizu finske policije, je Koivula deloval vsaj še na Švedskem, v Veliki Britaniji, Franciji, Italiji in Srbiji. To še dodatno postavlja pod vprašaj zaščito skrivnosti Elana in v zvezi s tem odgovornost uprave Elana, ki vodi prodajni postopek, ter podjetja KF Finance, ki svetuje pri prodaji.
Razlog, da Jari Robert Koivula velja za popolno neznanko v poslovnem svetu, je ta, da je obdobje od leta 2000 do 2011 presedel v enem od finskih zaporov. Leta 2000 je bil obsojen na 13-letno zaporno kazen zaradi uboja in ropa. Takrat je bil znan še pod imenom Jari Robert Jansi, pred tem pa kot Ari Juha Ilmari Penninkilampi. Ko je predčasno prišel na prostost, se je podal v poslovni svet in začel po bližnjih državah iskati lahke prevzemne tarče in naivne vlagatelje. Za eno takšnih naložb je v Londonu lani odprl podjetje Innovation Water Ltd., za naskok na Elan pa podjetje Borvazo Ltd. Prazne račune ima tudi njegovo srbsko podjetje Aurenti.
Njegov najnovejši (in verjetno ne zadnji) podvig je Elan. Čeprav gre za človeka brez referenc, katerega podjetja v Londonu vsa domujejo na naslovu družbe, ki se poklicno ukvarja z ustanavljanjem podjetij, je brez težav prepričal vodstvo Elana, prodajalce in svetovalce, da mu omogočijo skrbni pregled in vpogled v drobovje skupine, ki je lani ustvarila 65 milijonov evrov prihodkov. S pismom o nameri, vprašljivim potrdilom o milijonih na računih in obljubo, da bo za Elan plačal 35 milijonov evrov, je skozi zadnja vrata vstopil v postopek prodaje Elana, prišel do njegovih strogo varovanih skrivnosti in se po nekaj dneh umaknil iz posla.
Ker je Finec brez težav dostopal do podatkovne sobe, v kateri so na voljo izčrpni podatki o poslovanju in načrtih Elana, kopije pomembnih pogodb, dogovorov z dobavitelji in podobno, se utemeljeno zastavlja vprašanje, ali bi morala zaradi tega odgovarjati uprava Elana in KF Finance. Če je prva v razmeroma neugodnem položaju, saj mora varovati občutljive podatke in hkrati omogočati nemoteno prodajo, v KF Financah ne bi smeli kar verjeti obljubam finskega poslovneža in bi morali zavarovati interese Elana. Podjetje, ki je v lasti Matjaža Filipiča in Bojana Kunovarja, je bilo v zadnjem času pogosto izbrano za finančnega svetovalca v drugih privatizacijskih postopkih, tudi po zaslugi domnevno izredno ugodnih cen, ki jih ponuja. Pri tem velja spomniti, da je naloga svetovalcev pri prodaji zaščita interesov podjetja, ki je naprodaj. Vanjo spada tudi varovanje zaupnosti podatkov.
»Pri vsaki resni transakciji bi takšen ponudnik težko prešel prvo sito, to je svetovalca pri prodaji, kaj šele, da bi dobil dostop do podatkovne sobe,« je vprašljivo obnašanje prodajalcev Elana komentiral poznavalec na tem področju, ki je hotel ostati neimenovan. Izbrani svetovalci po navadi že na samem začetku sestavijo seznam potencialnih ponudnikov, na katerem so navedeni praktično vsi možni strateški kupci in finančni skladi. Če se za nakup podjetja poteguje kdo zunaj tega kroga, morajo svetovalci temeljito preveriti, za koga natančno gre, ali njegove reference držijo, ali za njim res stojijo financerji, ki jih navaja ponudnik...
Čeprav je moral Koivula pred vstopom v Elanovo podatkovno sobo podpisati sporazum o nerazkrivanju podatkov, bi ob morebitnem odtekanju zaupnih podatkov k nepooblaščenim osebam ali konkurenci verjetno težko dokazali, kdo jim jih je posredoval, in iztožili povzročeno škodo. Zato smo se obrnili na upravo podjetja PDP, ki je večinski lastnik Elana, in jo vprašali, ali bo kakor koli ukrepala proti KF Financam. »V zvezi s postavljenimi vprašanji vas obveščamo, da ne dajemo posebnih izjav,« je bila kratka izvršna direktorica PDP Metka Kandrič.
Toda Koivula se ni ustavil pri Elanu. Po naših informacijah naj bi se zanimal tudi za nakup nekajkrat večje Letrike (nekdanja Iskra Avtoelektrika). Tako naj bi pred kratkim v prostorih družbe KPMG, ki je bila izbrana za svetovalko pri prodaji Letrike, podpisal sporazum o nerazkrivanju podatkov. Tja naj bi ga napotili iz KF Financ, ki imajo prostore v isti stavbi na Železni cesti v Ljubljani. Ali je tudi v tem prodajnem postopku prišel do zaupnih podatkov o družbi, ki na leto ustvari četrt milijarde evrov prihodkov, ni znano.
Po naših informacijah naj bi Koivula po nedavnem prihodu v Slovenijo začel poizvedovati za tako rekoč vsakim projektom in podjetjem, ki je oziroma bo naprodaj. Med temi naj bi bili Cinkarna Celje, Svea Lesna industrija Zagorje, Grand hotel Union in eno od podjetij v skupini Aha, ki se ukvarja s proizvodnjo pohištva, »Bil je pri nas na več sestankih. Zanimalo ga je poslovno sodelovanje na področju izdelave akustičnih kabin, vendar smo hitro ugotovili, da nima resnih namenov,« nam je stike s Fincem potrdila Mojca Lukančič, solastnica Aha Mure. Omenimo, da je Koivula v Londonu odprl podjetje Borvazo Acoustics Ltd.