Čeprav je ob uspešni zadolžitvi v ZDA slovenski vladi odleglo, saj so bila še pred dnevi vrata finančnih trgov zaprta, prinaša zadolževanje novo breme – ko si država sposodi denar, mora namreč dolgove tudi poravnati. Ob nizki gospodarski rasti, visoki brezposelnosti in neuravnoteženem proračunu lahko postane odplačevanje dolgov prezahtevno breme, kot so spoznale številne države v evropskih programih pomoči.
Slovenija se je v noči na torek zadolžila za skupno 3,5 milijarde dolarjev (okoli 2,56 milijarde evrov). Z izdajo petletne obveznice je zbrala 1,5 milijarde dolarjev in pol milijarde dolarjev več z izdajo desetletne obveznice. Cena, ki jo bo država plačala, je v danih razmerah ugodna. Na ministrstvu za finance so pojasnili, da je zaradi valutne zamenjave (cross currency swap) v evrih izražena zahtevana donosnost do dospetja v primeru petletne obveznice znašala 3,565 odstotka (0,71 odstotne točke manj od dolarske zahtevane donosnosti), v primeru desetletne obveznice pa znaša donosnost dejansko 4,381 odstotka ali kar 1,1 odstotne točke manj od dolarske zahtevane donosnosti do dospetja. Z naskokom najcenejša zadolžitev v zadnjih letih pa ne zakriva dejstva, da se Slovenija čezmerno zadolžuje. In letos se bo zagotovo zopet podala na finančne trge, kjer se lahko skupno zadolži za največ 7,7 milijarde evrov ali približno petino BDP.
Nevzdržno zadolževanje
»Visoko rast dolga je bilo pričakovati takoj, ko smo se odločili, da bomo sanirali banke,« je pojasnil Andrej Flajs, vodja sektorja nacionalnih računov na državnem statističnem uradu (Surs). Višina dolga sicer (še) ni problematična, temveč predvsem dinamika njegove rasti. Še ob koncu leta 2007 je znašal dolg nekaj manj kot osem milijard evrov ali 23 odstotkov slovenskega BDP, letos se že giblje okoli 25 milijard evrov, do konca leta pa se bo približal 80 odstotkom BDP. Na cilje Janševe vlade, ki je želela leta 2011 omejiti javni dolg na 45 odstotkov BDP, pa smo tudi po sili razmer morali pozabiti.
»Nimamo strategije, kako znižati potrebo po zadolževanju,« je dejal profesor z ljubljanske ekonomske fakultete Tine Stanovnik. Boji se, da je pritisk na vlado po uspešni zadolžitvi popustil, zaradi česar se lahko zgodi, da zopet ne bo opravila potrebnih reform. Zavedeti se je namreč treba, da reševanje bank ne pomeni nič, če ga ne bo spremljala sanacija realnega sektorja.
Še bolj kot država so (pre)zadolžena slovenska podjetja. Po oceni Banke Slovenije bi slovenska podjetja potrebovala 5,3 milijarde evrov kapitala, če bi želela, da se finančni vzvod, ki kaže razmerje med dolgovi in kapitalom, zniža s 135 na 118 odstotkov. Prezadolženim podjetjem banke ne bodo posojale denarja, nizka kreditna aktivnost pa ne more spodbuditi gospodarske rasti. »Brez gospodarske rasti ne moremo pričakovati nebolečega razdolževanja,« je jasen Aleksandar Kešeljević z ekonomske fakultete v Ljubljani, ki pojasnjuje, da je eden od načinov za zmanjšanje dolga, da je rast BDP višja od obrestne mere, po kateri se zadolžuje država. Že zdaj je jasno, da v naslednjih nekaj letih tega ne bomo doživeli, druga pot je torej uravnavanje proračuna ali celo privatizacija.
Varčevanje ali privatizacija?
»Če se želi znižati dolg, je treba znižati primanjkljaj ali pa prodati državno premoženje,« je pojasnil Flajs in dodal: »Banke so zdaj dokapitalizirane, država lahko z njihovo prodajo nekaj zasluži, ob tem ima v podjetjih še približno 12 milijard evrov premoženja.« Stanovnik, ki je manj naklonjen privatizaciji, sploh takšni, ki ne zasleduje jasne strategije, pa ocenjuje, da je privatizacija zgolj enkraten ukrep in ne odpravlja težav z dolgom. Glede na to, da se na prihodkovni strani trenutno ne da narediti dosti več kot čakati na gospodarsko rast, vidi Stanovnik rešitev v znižanju državne porabe, čeprav prinese ta s seboj negativne posledice za gospodarstvo. »Nižanje državnih odhodkov je tako kot zdravilo, ki ima negativne stranske učinke, vendar ga je bolje vzeti kot ne,« je povedal Stanovnik. »Recept za znižanje primanjkljaja je gospodarska rast in varčevanje, v tem vrstnem redu in ne obrnjeno,« pa meni Flajs.
A verjetno bi se strinjala, da je za majhne države pomembno, da nimajo visokega dolga. Slovenija se namreč ne more primerjati z Nemčijo, čeprav je ta bolj zadolžena. Nemci plačujejo precej nižje obresti, poleg tega pa imajo bolj dolgoročno strukturiran dolg in zaradi svoje velikosti tudi več manevrskega prostora pri odplačevanju. Slovenija tega prostora nima, tudi zaradi rastočih stroškov obresti, ki bodo letos bremenili proračun s približno eno milijardo evrov, kar bo prispevalo k novemu primanjkljaju. »Če si predstavljate javni dolg kot vodo v kadi, potem je primanjkljaj curek, ki priteče iz vodovodne pipe in polni kad,« je bil slikovit Kešeljević, ki pa se mu višina javnega dolga še ne zdi problematična. »Treba se je zavedati, da je dolg nekaj povsem normalnega, vsa sodobna gospodarstva temeljijo na dolgu,« je poudaril.