Nov val napovedane privatizacije slovenskih podjetij v državni lasti bo očitno potekal pod budnim očesom evropske komisije. Ta je slovenskim oblastem že pred časom pojasnila, kaj se pri privatizaciji sme in kaj ne, in če je država v zameno za ohranitev delovnih mest na primer pripravljena znižati ceno, je lahko to z vidika Bruslja nedovoljena državna pomoč. Če bi izbrala ponudnika, ki se je pripravljen zavezati, da bo vlagal v proizvodnjo prevzetega podjetja, ponudbo vlagatelja, ki na to ne pristane, pa zavrnila, je to lahko neenakopravna obravnava potencialnih kupcev.
Po naših neuradnih podatkih naj bi določena vprašanja evropski komisiji (nazadnje) porodila tudi privatizacija Elana. Komisijo, ki naj bi samo strukturo prodaje potrdila, je menda zmotila zahteva po dokapitalizaciji begunjskega podjetja. Kot smo v Dnevniku že poročali, bi ameriška družba WAB Capital s petimi milijoni evrov dokapitalizirala Elan, deset milijonov evrov pa namenila za obratni kapital družbe. Bruselj naj bi zanimalo, zakaj so prodajalci zahtevali dokapitalizacijo Elana, predvsem pa, ali je to katerega od drugih ponudnikov odvrnilo od nakupa in ali je to vplivalo na prodajno ceno Elana. Je država pri privatizaciji res prisiljena zasledovati zgolj princip najvišje cene?
Zgolj najvišja cena ali tudi socialni in družbeni vidik
Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Metod Dragonja meni, da ne. »Pri prodajah je treba biti zadržan, saj gre za nepovratne procese. Nanje so vezani ekonomski in socialni učinki... Pri konkretnih primerih prodaje je vedno treba izbirati najboljšega možnega kupca, ne zgolj gledati na kupnino,« je povedal v nedavnem pogovoru za Dnevnikov Objektiv. Tudi dr. Aleksandar Kešeljević z ekonomske fakultete v Ljubljani meni, da ima država od bodočega lastnika pravico zahtevati, kar želi. »Kdo, če ne država, pa bo pri prodaji podjetij upošteval še kaj drugega kot ceno, upošteval širši socialni interes,« je dejal Kešeljević.
Tveganje prisotnosti državne pomoči pri privatizaciji po pojasnilih Bruslja najbolj zmanjša prodaja na borzi, a hkrati se zavedajo, da v trenutnih razmerah na kapitalskih trgih in pri nizkih cenah delnic to pogosto ni najbolj racionalna odločitev. Najbližja alternativa prodaji prek borze je (v odprtem, preglednem in brezpogojnem razpisu) zasledovati najvišjo ceno, saj bi bila ta tudi cilj zasebnega prodajalca v tržnem gospodarstvu. Pogojev, kot so predložitev poslovnega načrta z zavezami glede delovnih mest, prihodnjih naložb in financiranja, ki bi ceno znižali, zasebni prodajalec na trgu po mnenju Bruslja ne bi postavljal. Stališče evropske komisije se je doslej izkazalo tudi v praksi, saj je ta od kupca nemškega podjetja, katerega zaveze so vplivale na nakupno ceno, doseženo v pogajanjih, odredila izterjavo.
Četudi bi zasebni prodajalec, ki ni pod drobnogledom Bruslja, na trgu od kupca dejansko lahko zahteval zaveze, ker na primer ne želi negativnih posledic za domače okolje ali ker želi ohraniti dobro ime v svoji okolici, državi to praviloma očitno ni dovoljeno.
Kaj vas briga, četudi kupec podjetje zapre
Po neuradnih informacijah naj bi bilo v dosedanjih pogovorih med predstavniki državnih lastnikov podjetij, namenjenih privatizaciji, in predstavniki komisije celo rečeno, da države kot prodajalca v končni fazi ne sme zmotiti niti to, da namerava kupec takoj po prevzemu podjetje (na primer svojega konkurenta) zapreti. To nakazujejo tudi smernice komisije, ki navajajo, da je razpis brezpogojen, če ima vsak potencialni kupec, ne glede na vrsto dejavnosti, ki jo opravlja, možnost, »da kupi sredstva ali podjetje ter jih uporablja za svoje namene«. Očitno kakršne koli namene.
V Slovenski odškodninski družbi (Sod), ki vodi privatizacijo državnih podjetij, nam na vprašanje, kakšne možnosti ima država, da iz privatizacijskih postopkov izloči ponudnika, ki bi želel podjetje na primer zapreti, konkretno niso odgovorili. So pa potrdili, da morajo pri privatizaciji ravnati enako, kot bi ravnal zasebni prodajalec. »Prizadevati si mora, da pri prodaji čim več iztrži ali ustvari čim manjšo izgubo. Če država članica ravna drugače, privatizacija lahko vključuje odpoved državnim sredstvom v korist kupca ali privatiziranega podjetja, kar domnevno pomeni državno pomoč,« so nam pojasnili. Pogoji, ki bi lahko znižali ceno ali omejili število ponudnikov, v razpisu ne smejo biti določeni, razen če so tovrstni pogoji določeni z zakonodajo ali drugimi predpisi »in so z njihovo vsebino seznanjeni vsi potencialni vlagatelji od vsega začetka prodajnega postopka«. Kot izhaja iz smernic komisije, so dopuščeni pogoji, ki bi na primer preprečili izjemno špekulativne ponudbe, pogoji za zagotovitev hitrega in varnega plačila, pogoji za preprečitev motenj javnega reda in pogoji iz okoljevarstvenih razlogov.
Načelne zaveze zgolj pesek v oči?
Kot prva družba, uvrščena na seznam petnajstih podjetij, namenjenih privatizaciji, je bil proti koncu lanskega leta prodan Helios. Avstrijski kupec Ring se je med drugim po besedah svojih predstavnikov zavezal, da bo »Helios prva blagovna znamka, zadolžena za vse morebitne nadaljnje prevzeme v premazniški panogi, in da se bo nanj prenesel ves oddelek raziskav in razvoja«. Koliko zaposlenih nameravajo obdržati in kakšne načrte imajo s Heliosom, predstavniki Ringa ob prevzemu niso želeli pojasniti, prav tako ne, kako zavezujoči so zanje pogoji, na katere so pristali, in ali bodo v primeru kršitve deležni kakšnih sankcij. Nezavezujoči pogoji za evropsko komisijo namreč ne predstavljajo težav, kot takšni pa so verjetno bolj namenjeni politični pomiritvi strasti, predvsem vsakokratni skrbi o usodi zaposlenih.
A če je Helios proizvodno podjetje, je Telekom Slovenije, ki je prav tako namenjen prodaji, lastnik omrežja. Bo država lahko postavljala pogoje glede dostopnosti omrežja drugim ponudnikom, ko bo Telekom v zasebni lasti? Bo lahko na primer od novega potencialnega lastnika Adrie Airways zahtevala, da ostane Brnik »okno v svet« in da ne prevzame zgolj njenih najbolj donosnih prog, ne nujno s postankom v Ljubljani?