Po decembrskih prepirih republikancev in demokratov naj bi ameriški senat danes za guvernerko ene najpomembnejših svetovnih ustanov končno imenoval Janet Yellen, dosedanjo viceguvernerko ameriške centralne banke Federal Reserve (Fed). Mesto prve bankirke sveta bo prevzela februarja, saj bo dosedanji vodilni mož Feda Ben Bernanke 28. in 29. januarja še zadnjič v osmih letih predsedoval zasedanju sveta guvernerjev.
Yellnova prihaja na čelo Fed v času, ko imajo centralni bankirji zaradi svoje vloge pri reševanju krize izreden vpliv na oblikovanje svetovne ekonomske politike. Eno izmed podjetij, ki proizvaja priljubljene sličice s športniki, naj bi tako celo razmišljalo o podobni ediciji sličic svetovnih centralnih bankirjev. Med najbolj zaželenimi bi bila zagotovo tudi sličica s podobo Yellnove, ki prihaja na čelo Fed ravno v obdobju, ko finančni trgi z rekordnih višav, a kljub temu na trnih, pričakujejo nadaljnje korake ameriške denarne politike.
Bližnja prihodnost Feda po Bernankejevem kopitu
Strokovno izredno dobro podkovana 67-letna Janet Yellen, profesorica na kalifornijski univerzi Berkley in nekdanja guvernerka centralne banke Fed v San Franciscu, je bila v tekmi za funkcijo prve centralne bankirke ZDA favoritinja tistih ekonomistov, ki si želijo in pričakujejo nadaljevanje politike nizkih obrestnih mer. Yellnova daje prednost nižanju brezposelnosti pred brzdanjem inflacije, zaradi česar gre njena izbira zlasti v nos republikancem, ki so imeli v preteklosti precej pripomb tudi na poteze Bernankeja.
Zapuščina slednjega je razdelila strokovno javnost in politiko. Mnogi so prepričani, da je naredil Bernanke več slabega kot dobrega. Čeprav je kot glavni krivec za napihovanje nepremičninskega balona, ki je povzročil propad bank, splošno sprejet nekdanji guverner Feda Alan Greenspan, bi lahko namreč Bernanke kot član sveta guvernerjev med leti 2002 in 2005 pomembno vplival na odločitve tedanjega prvega moža Feda. Ob tem nosi zagotovo levji delež krivde za propad bank, saj od začetka svojega mandata leta 2006 in vse do leta 2008, ko se je začela svetovna gospodarska kriza, ni prepoznal smrtonosne mešanice kapitalsko šibkih bank, slabih posojil in rastočega števila čedalje bolj eksotičnih finančnih instrumentov.
S poznejšimi potezami se je Bernanke v očeh številnih strokovnjakov odkupil za pretekle napake. Hitro reševanje bank in zagotavljanje kreditnih linij je obudilo domačo porabo, ki je povsem verjetno rešila gospodarstvo ZDA, ki je v tretjem četrtletju lani zraslo že za 4,1 odstotka. Fed je v tem času postal tudi bolj kreativen, začel je kupovati velike količine državnih zakladnih menic in hipotekarnih obveznic. Od leta 2008 do danes se je bilančna vsota osrednje banke zvišala s 1000 na več kot 4000 milijard dolarjev. Denarna politika Feda je obudila delniške trge, znižala dolgoročne obrestne mere, podprla nepremičninski in avtomobilski trg in znižala brezposelnost. Bernanke je v decembru dejal: »Ne pričakujte presenečenj od Yellnove,« kar jasno nakazuje, da se bo podobna politika nadaljevala tudi v prihodnje. Pa čeprav bo oblast nad stroji za tiskanje ameriških dolarjev in s tem eno najvplivnejših vlog v svetovni politiki in ekonomiji prvič prevzela ženska.
Nadaljevanje obdobja nizkih obrestnih mer
Vse od leta 2008 ostaja ključna obrestna mera v ZDA povsem pri dnu (0,25 odstotka). In tam bo še nekaj časa ostala, saj Fed v preteklih letih ni nikdar nakazal, da namerava zopet dvigniti ključno obrestno mero. Še več, naveličan konstantnih ugibanj in nenehnega prestavljanja datumov naslednjih sprememb ukrepov, je Bernanke lani prvič razkril načrte Feda v srednjeročnem obdobju (forward guidance). Danes tako vemo, da bo centralna banka morebiti zvišala ključno obrestno mero le v primeru, ko bi brezposelnost v ZDA padla pod 6,5 odstotka (danes je okoli sedmih odstotkov), ali ko bi stopnja inflacije presegla dva odstotka (lani je bila 1,2-odstotna).
Enako velja za program kvantitativnega lajšanja (QE) oziroma za kupovanje državnih zakladnih menic in hipotekarnih obveznic, katerega obseg bo Fed že ta mesec nekoliko znižal. QE se je sicer izkazal za izredno učinkovit način zniževanja stroškov zadolževanja države, saj je na novo ustvarjeni (natisnjeni) denar romal neposredno v ameriško zakladnico. Obrestne mere na desetletne državne obveznice so se zaradi tega kar prepolovile. Od leta 2009 do maja 2013 so se znižale s petih na 2,6 odstotka. A kmalu zatem so zahtevani donosi na ameriški dolg zopet narasli, eden od razlogov pa so bile ravno špekulacije o postopnem ukinjanju (ang. tapering) programa nakupovanja obveznic.
Fed bo januarja kupil 10 milijard dolarjev manj zakladnih menic in hipotekarnih obveznic, namesto 85 le 75 milijard dolarjev. A ravno zaradi rasti obrestnih mer na ameriške obveznice, ki zopet presegajo tri odstotke, nadaljnjega »taperinga« kmalu ne gre pričakovati. Vendar pomeni manj intenzivno tiskanje denarja zgolj majhno spremembo denarne politike, nikakor pa ne njenega bistva. Denarna politika ZDA bo vsaj še nekaj časa ostala ekspanzivna, saj ostaja v danih razmerah to praktično edina opcija na mizi.
