Natanko tri leta po tem, ko je SCT Ivana Zidarja razglasil insolventnost, je jasno, da se bodo morali tudi največji upniki nekdanjega domačega gradbenega velikana v stečaju v najboljšem primeru zadovoljiti z drobižem.
Na dan tako prihajajo računi za večmesečno zavlačevanje z razglasitvijo stečaja in uhajanje premoženja iz SCT (nepremičnin, podjetij in večmilijonskih terjatev) še v času prisilne poravnave, ki so ga največji upniki nemo spremljali. Najvišjo ceno za to bo plačala NLB. Tej je upravitelj Leon Benigar Tošič v stečaju, ki se je uradno začel junija 2011, priznal za dobrih 243 milijonov evrov terjatev, od tega za okrog 169 milijonov evrov pogojnih. In kakšen je bil izplen največje državne banke, ki je terjatev do SCT že prenesla na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), iz stečaja? Do konca letošnjega septembra je skupaj prejela za slabih sedem milijonov evrov poplačil, kar je manj kot tri odstotke. Samo vsota terjatev, ki jih je NLB zavarovala z nepremičninami v lasti SCT, presega 31 milijonov evrov.
Nič bolje ne kaže frankfurtski banki LHB, ki je v lasti NLB. Ta je v stečaju prijavila za okrog 20 milijonov evrov terjatev, od tega je za okrog 12 milijonov evrov navadnih terjatev brez zavarovanj. Njeno poplačilo iz stečajne mase za zdaj znaša dobrih 900.000 evrov. Pri tem velja spomniti na tesne poslovne in druge povezave med vrhovi NLB in SCT. LHB, ki je z dodatnimi osmimi milijoni evrov »nasedla« tudi v stečaju družbe SCT Naložbe, je tako vrsto let vodil dolgoletni predsednik nadzornega sveta SCT Boris Zakrajšek, Zidarjev gradbinec pa je bil do leta 2008 tudi njen manjši solastnik. Do začetka leta 2009 pa je v upravi NLB sedel tudi Alojz Slavko Jamnik, brat člana upravnega odbora SCT Janeza Jamnika.
Stečaj SCT do zdaj stal 7,6 milijona evrov
Dosedanje skupno poplačilo obeh bank tako komaj presega vsoto vseh stroškov stečaja SCT. Teh se je v dveh letih in pol nabralo že za več kot 7,6 milijona evrov. To je več kot polovica vseh poplačil, ki so jih iz stečaja do zdaj prejeli ločitveni upniki, med katerimi jo je glede na višino prijavljene terjatve daleč najbolje s prejetimi 4,3 milijona evrov odnesla Gorenjska banka. Stroški že krepko presegajo tudi dobrih pet milijonov evrov, ki jih je upravitelj do zdaj namenil za plačilo stroškov, nastalih v času prisilne poravnave SCT, natančneje plač zaposlenih.
Če odštejemo 1,7 milijona evrov, ki so jih do zdaj zaposleni v stečaju prejeli za plače, velja opozoriti na relativno visoke stroške režije in storitev. Samo za varovanje objektov iz stečajne mase je tako upravitelj med junijem 2011 in septembrom 2013 plačal že več kot milijon evrov. Za to je Benigar Tošič najel družbo Valina varovanje, ki domuje na istem naslovu kot njegova odvetniška pisarna, vsaj pred časom pa je uporabljala tudi isti elektronski naslov. »Glede na prejete ponudbe je bila najugodnejša, obseg varovanja je izjemno velik, stroški ne odstopajo od običajnih tarif, z družbo pa nisem povezan,« je že pred časom poudaril Benigar Tošič. Družba Valina varovanje je sicer lani ob dveh milijonih evrov prihodkov ustvarila 285.000 evrov dobička. Še dodatnih 140.000 evrov je upravitelj v dveh letih in pol porabil za računovodske in administrativne storitve, samo za slednje več kot 100.000 evrov. Spomnimo, o stečajnem upravitelju Elana Andreju Marincu so pred časom zaradi 180.000 evrov, ki jih je za iste storitve odštel v štirih letih dela, razpravljali celo v državnem zboru. Dodatnih 1,4 milijona evrov je še »drugih stroškov« postopka, pri čemer iz zadnjega rednega poročila, ki ga je objavil Benigar Tošič, ni mogoče razbrati, kaj vse je vključeno v to postavko.
Visoki odvetniški stroški
Po oceni nekaterih upnikov je stečaj dober posel tudi za Benigarja Tošiča. Ta je namreč že pred časom vložil 178 izpodbojnih tožb in za to prejel 180.000 evrov akontacije (skupaj z DDV). Večina teh tožb naj bi si bila po vsebini podobna, namesto ene pa jih je upravitelj, kot mu očitajo upniki, zoper posamezno osebo vložil po več hkrati. Benigar Tošič je že pred časom priznal, da bi odvetniški stroški v postopkih skupno lahko znašali okrog 680.000 evrov. A obenem je poudaril, da je ta znesek le odstotek od skupne vsote glavnic terjatev, ki jih je za okrog 68 milijonov evrov. Upravitelj je sicer do zdaj v stečaju prejel okrog 58.000 evrov nagrade.
Za zdaj ostaja odprto vprašanje, ali in kako bo Benigarju Tošiču v prihodnjih mesecih uspelo unovčevati stečajno maso. Iz zadnjega poročila je namreč mogoče razbrati, da več javnih dražb pomembnejšega premoženja SCT, med drugim tudi za zemljišče s počitniškimi objekti v Fiesi, v zadnjih mesecih ni bilo uspešnih. Edina izjema je nekdanji proizvodni obrat SCT v Mengšu, ki ga je kot ločitvena upnica za dva milijona evrov odkupila kar Abanka, sicer ena večjih bančnih poraženk stečaja, v katerem je prijavila za okrog 40 milijonov evrov terjatev. SCT naj bi imel ob začetku stečaja za okrog 142 milijonov evrov premoženja, kar je približno štirikrat manj od vrednosti vseh terjatev, ki so jih prijavili upniki. Polovica tega premoženja naj bi bile terjatve.
