»Razlogi za težave naših bank so bili globalni, zaradi česar se ne morem iskreno in dostojno opravičiti.«
Navedeno izjavo bi lahko pripisali večini slovenskih bankirjev, ki jih je preiskovalna komisija državnega zbora o ugotavljanju zlorab v bančnem sistemu v dosedanjih zaslišanjih vprašala, ali se čutijo odgovorne za večmilijardo bančno luknjo. A dejansko gre za odgovor nekdanjega šefa irske banke Anglo Irish Bank Seana Fitzpatricka na vprašanje, ali se bo irskim davkoplačevalcem opravičil za to, da so prisiljeni reševati banke. Sojenje Fitzpatricku in še dvema nekdanjima vodilnima omenjene banke, katere kolaps je za seboj skoraj potopil Irsko, se je začelo februarja letos. Po pričakovanjih bo to eden najbolj zapletenih procesov v evropski zgodovini finančnega kriminala. Udeležilo se bo ga na stotine prič, na njem pa naj bi predložili več milijonov dokumentov. Irska je tako poleg Islandije po splošnem prepričanju ena redkih držav, ki se je resno spoprijela z ugotavljanjem odgovornosti bankirjev za finančno krizo. In v to skupino držav si želi tudi Slovenija.
Bančniki v svojih vrstah ne najdejo krivcev...
Odgovorne za bančno luknjo iščejo zato zadnja leta v bankah, v Banki Slovenije, komisiji za preprečevanje korupcije (KPK), parlamentarni preiskovalni komisiji, pri organih odkrivanja in pregona. Vsak sum kaznivega dejanja pa so v skladu z zakonom dolžni naznaniti tudi v Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB). Vendar je izkupiček tega široko zastavljenega boja vprašljiv. Pristojni organi namreč (pre)pogosto trčijo ob bančno tajnost, v DUTB bi se raje kot s preteklostjo ukvarjali s prihodnostjo, KPK zanimajo predvsem sistemska tveganja, parlamentarce pa nasprotno imena in priimki »sivih eminenc«, pojma, ki ga je v svojem poročilu o pregledu sporne prakse v bankah zapisala KPK. Nobena politična opcija si pri tem seveda ne želi slišati imen »svojih« ljudi.
Prav zato, ker je nadzornike dveh največjih bank v državi, ki so v prvi vrsti odgovorni za nadzor nad banko, imenovala vsakokratna vlada, je izplen ukvarjanja politike s spornimi bančnimi praksami vprašljivo. Poleg tega so prav poslanci s sprejemanjem zakonodaje pogosto tlakovali pot ohlapnejšim bančnim pravilom. A kljub temu je iz vsebine zaslišanj pred komisijo, ki se je minuli petek sestala že na petnajsti redni seji, mogoče razbrati, da so tudi bančniki v Sloveniji bolj naklonjeni kazanju s prstom na tujino kot iskanju krivcev v svojih vrstah.
»Napaka je, da iščete posameznika, ki je odgovoren,« je na zaslišanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo dejal nekdanji viceguverner Banke Slovenije in nekdanji sekretar NLB Samo Nučič, ki krivde ne bi pripisal bankam, ampak spletu okoliščin. Po njegovem je do šestmilijardne luknje prišlo izključno zaradi krize. Nekdanji predsednik uprave NLB Marjan Kramar medtem sploh ne ve, kaj to slab kredit je. »V tem smislu v tem obdobju nismo dajali slabih kreditov. Nasprotno, zelo smo se trudili, da so bili krediti dobri in ustrezno zavarovani,« je na zaslišanju dejal Kramar. NLB je vodil od leta 2004 do 2009, v obdobju, ko je banka odobrila največ posojil, ki jih kreditojemalci danes niso sposobni vračati, zavarovanja pa poplačilu ne zadostujejo. Nekdanji član uprave NLB Borut Stanič je eden redkih bankirjev, ki dopušča, da so za stanje v bančnem sistemu krive tudi »ne dovolj premišljene odločitve ali preveč optimističen pogled na prihodnost«. Edini nekdanji šef državne banke, ki se je do zdaj znašel na sodišču, je Matjaž Kovačič, ki ga njegova nekdanja delodajalka Nova KBM odškodninsko toži za 23 milijonov evrov. Očita mu opustitev dolžnega ravnanja pri odobravanju kreditov.
Tudi nekdanji centralni bankirji so bolj naklonjeni iskanju vzrokov v tujini kot v pomanjkljivem nadzoru. Nekdanji guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari je na vprašanje, kdo je kriv, članom preiskovalne komisije odgovoril: »To se sprašujejo podobni organi, kot je vaš«. Njegov naslednik na čelu centralne banke Marko Kranjec je prepričan, da je nadzor v Sloveniji »zatajil toliko kot v ostalih državah«.
... je pričakovati, da jih bodo politiki?
Čeprav se je velik del evforije na slovenski bančni parket dejansko prelil iz tujine in čeprav nosi velik del krivde tudi evropska komisija s svojimi pričakovanji do Slovenije pred prevzemom evra, pa bankirji davkoplačevalcev s pojasnili, da je bilo na trgih preprosto veliko poceni denarja, ne bodo pomirili.
S pripisovanjem krivde zgolj finančni krizi se zagotovo tudi v organih pregona, ki že zdaj preiskujejo za vsaj 350 milijonov evrov povzročene škode bankam, ne strinjajo. Dvom vzbujajo tudi ugotovitve KPK. Ta je v pogovorih, ki jih je doslej opravila, ugotovila, da so bila v določenih krogih znana imena članov uprav bank, bolj dovzetnih za odobravanje posojil pod ugodnejšimi pogoji, in da so se ta odobravala tudi po naročilih nadzornikov. Posamezne kreditne posle so po njihovih ugotovitvah urejali tudi ministri, delo notranjih služb je bilo pogosto omejeno ali pa njihovih pomislekov preprosto niso upoštevali. Bankirji medtem politične vplive zanikajo. Nekdanji član uprave NLB Marko Jazbec je poslancem sicer potrdil srečanje z Dragom Isajlovićem, nekdanjim svetovalcem ministra za finance Franca Križaniča, a hkrati zatrdil, da pritiskov na odločanje ni bilo. Tudi nekdanji predsednik uprave NLB Božo Jašovič je zanikal, da bi kdorkoli vplival nanj, telefonskega klica za bančno posojilo pa tudi Nučič kot nekdanji sekretar NLB nikoli ni prejel. Nekdanji guverner Kranjec za konkretne primere podeljevanja posojil zaradi političnega sponzorstva ne ve, »se je pa o tem govorilo«. V neuradnih pogovorih je medtem mogoče slišati, da tako ali tako vsi vedo, kdo je od bank v državni lasti zahteval odobravanje posojil izbranim komitentom pod spornimi pogoji. A ti so še vedno del slovenskega establišmenta, dodajajo sogovorniki, ki znajo povedati, da klici niso prihajali le iz pisarn ministrstev, ampak tudi iz urada predsednika države.
Ugotavljanje spornih bančnih praks v Sloveniji presega banke in močno posega tudi v politiko, ki se bo odgovornosti za stanje v dveh največjih bankah v državi lasti težko otresla. Strokovna podpora organom pregona in njihova neodvisnost je zato ključnega pomena in po neuradnih informacijah naj bi strokovno podporo že iskali tudi v tujih institucijah, pristojnih za nadzor bank. Tujina Sloveniji ni zaupala izračuna velikosti bančne luknje, kar da smo nekredibilni, a kredibilnosti si bo morala država s preiskavo bančnih poslov povrniti tudi pred domačo javnostjo.