Strasbourg, mesto, v katerem se bo že čez dober mesec zamenjala množica političnih obrazov, je v tem tednu gostil zadnjo predvolilno sejo parlamentarcev, ki je poskrbela za pomembno prelomnico. Predstavniki Evropejcev so namreč potrdili drugi steber bančne unije – enotni mehanizem za reševanje bank (SRM) – in priskrbeli varnostno mrežo za problematične evropske banke.
Povrnitev zaupanja v banke, zagotovitev stabilnega bančnega sistema, ki je prvi pogoj za gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest, ter preprečitev, da bi banke še naprej predstavljale potencialno breme za davkoplačevalce. To so cilji, ki jim z oblikovanjem drugega stebra bančne unije sledi vsa Evropa, ne le Slovenija. Primeri držav, kot sta Irska in Ciper, ki sta zaradi reševanja bank bankrotirali in postali gostiteljici trojke, naj bi z vzpostavitvijo bančne unije postali preteklost, zgolj zgodovinski opomin na pretesno prepletenost držav in bank.
Dvom o nujnosti slovenskega pregleda bank
Že novembra letos bo zaživel prvi steber bančne unije, enotni nadzor evropskih bank (SSM), nad katerim bo bedela Evropska centralna banka (ECB). Ta bo prevzela formalnopravno odgovornost nad bankami evropskega sistema. Še pred tem si želi ECB ustvariti jasno sliko o zdravju bančnih bilanc 128 največjih evropskih bank, v katerih potekajo trenutno pregledi kakovosti aktive, ki jim bodo poleti sledili še obremenitveni testi.
Med bankami, vključenimi v temeljit pregled ECB, so tudi tri slovenske banke, in sicer NLB, Nova KBM in SID banka, pri čemer sta šli prvi dve skozi enak postopek že lani. Predsednik Združenja bank Slovenije (ZBS) France Arhar zato trdi, da ni razloga za vnovične teste slovenskih bank, ki bodo znova stali milijone evrov. Pojasnilo, da morajo tri slovenske banke skozi ves postopek še enkrat »zaradi drugih evropskih bank«, po njegovem mnenju ni dovolj. Viceguvernerka centralne banke Stanislava Zadravec Caprirolo je na drugi strani nanizala razloge za ponovni pregled. Pojasnila je, da je drugačno časovno obdobje, portfelji bank so se med tem spremenili, saj je bil večji del slabih terjatev prenesen na slabo banko, poleg tega pa bo tokratni pregled vključeval še izpostavljenost bank v regiji. Sama vidi v dodatnem pregledu tudi pozitivne učinke, med drugim naj bi se tako pokazalo, da je bila odločitev Slovenije, da banke očisti slabih terjatev in jih dokapitalizira, pravilna.
Pomisleke s trenutno potekajočim nadzorom imajo tudi v Evropi. Združenje evropskih bank sicer poudarja, da pozdravljajo »vajo«, jih pa skrbijo kratki roki in izzivi, ki jih ti roki bankam prinašajo.
Zamujamo in prehitevamo, le točni nismo
Dejstvo je, da je Slovenija z reševanjem svojih bank krepko zamudila. »Dokapitalizacije so bile predvsem prepozne in to za tri leta,« je na včerajšnjem posvetu ZBS povedala viceguvernerka. Slovenija je najprej zamudila časovno okno, ki se je izteklo leta 2010 in v katerem državam Bruslju ni bilo treba prijaviti pomoči bankam. Z lansko dokapitalizacijo bank pa je »prehitela« ustanovitev enotnega sklada za reševanje bank, na katerega stavijo zdaj preostale države članice.
Ravno hitrejša vzpostavitev enotnega sklada za reševanje bank, ki bo premogel 55 milijard evrov, je ena ključnih zmag evropskih poslancev, ki so več mesecev bili bitko z Brusljem glede končne podobe bančne unije. Če je bilo sprva načrtovano, da bo sklad napolnjen v desetih letih, bo po novem dogovoru ta čas dve leti krajši. Že leta 2016 bo v skladu 20 odstotkov končnega zneska (okoli 11 milijard evrov), po dveh letih 40 odstotkov in nato vsako leto po deset dodatnih odstotkov. Denar se bo v sklad sicer stekal iz ločenih državnih skladov, kamor bodo banke same vplačevale denar. V primeru, da 55 milijard ne bi zadoščalo, se bo sklad lahko zadolžil na finančnih trgih. Pri čemer je ključno, da bodo morale sredstva na koncu v celoti poplačati banke. Sklad naj bi tako skrbel za kapitalske krepitve bank, v istem zamahu pa naredil konec državnim intervencijam.
Majavi temelji?
Pa bo res tako? Mnogi menijo, da vezi med državo in bankami nikdar ne bodo povsem pretrgane, saj so banke preveč pomembne za zdravje gospodarstva. Prav tako kot bančna unija ne more spremeniti dejstva, da je v zadnjih desetletjih prišlo do obširne konsolidacije bančnega sistema. Ključne banke ostajajo tako enostavno prevelike, da bi jih lahko pustili propasti, a hkrati tudi prevelike za majhen enotni reševalni sklad. Zlasti če jih zaide v težave več hkrati, kar je običajno v krizi večjih razsežnosti. Nazadnje so morali davkoplačevalci za dokapitalizacije prispevati 600 milijard evrov, skupno pa so države za sanacije bank namenile 4500 milijard evrov sredstev, vključno z jamstvi.
Čeprav evropski politiki trdijo, da je bančna unija pravi odgovor na bodoče krize, je pomembno dodati, da si krize med seboj vendarle niso tako podobne, razlogi za finančni zlom v 20. letih prejšnjega stoletja so bili denimo drugačni kot leta 2008. Trditi, da je Evropa pripravljena na vse preobleke prihodnjih kriz, ki bi lahko razkrile nove luknje v sistemu, bi bilo arogantno. »Enotni reševalni mehanizem je le privid, države namreč ohranjajo pravico veta pri zapiranju domačih bank,« je pojasnil Philippe Legrain, ki je bil še do konca februarja glavni svetovalec predsednika evropske komisije Joseja Manuela Barrosa. Po njegovem mnenju bo zato tudi po uveljavitvi drugega bančnega stebra usoda problematičnih bank ostala v rokah držav, ki imajo zelo različno sposobnost reševanja bank. Nemci ali Francozi bi svoje banke verjetno lahko rešili, Italijanom, Špancem, Ciprčanom ali Slovencem pa to morda ne bi uspelo. Se tudi na bančnem trgu obeta Evropa dveh hitrosti?
Po mnenju Legraina bo veliko bank ubralo naslednjo taktiko: močno se bodo zadolžile pri velikih evropskih bankah in vlagateljih z močnimi političnimi povezavami do vrha EU. Ob morebitnih težavah bi tako računale na politično moč svojih kreditorjev, ki bi se lahko uprli pravilu, po katerem utrpijo izgube najprej lastniki in vlagatelji. Denar za reševanje bank bi tako spet prišel iz davkoplačevalskih žepov.
