Serija škandalov v Turčiji, zaradi katerih je položaj v vladi izgubila vrsta politikov, za zapahi pa se je znašlo na desetine visokih uradnikov in uglednih državljanov, ogroža stabilnost ene izmed gospodarsko najbolj perspektivnih držav. Če so bili korupcijski in politični škandali, v katere naj bi bil vpleten tudi turški premier Reçep Tayyip Erdogan, pred tem v domeni predvsem domače politične scene, so z razkritjem afere »plin za zlato« dobili mednarodne razsežnosti.
Preiskovalci naj bi naleteli na nepravilnosti povsem naključno, s sledenjem sumljivim denarnim transakcijam, ki so razkrile osrednji figuri v aferi. To sta Sulejman Aslan, izvršni direktor v turški banki Halkbank, in iranski poslovnež Reza Zarrab, ki ima turški potni list in tudi turško ime Reza Sarraf. Poslovni kameleon naj bi med drugim s 35 milijoni evrov podkupil turškega gospodarskega ministra Zaferja Cagaylana, za katerega je posebej odpotoval v Ženevo in mu poklonil še 350.000 dolarjev vredno prestižno uro patek philippe 5101G. V nekaj letih naj bi Zarrab za podkupnine zapravil več kot 60 milijonov evrov in organiziral kar za okoli 100 milijard evrov transakcij med državama. V pomoč pri tem mu je bil tudi bankir Aslan, ki je v zameno prejel dobro plačilo. Preiskovalci so v njegovem domu našli za 4,5 milijone evrov bankovcev, ki jih je hranil kar v škatlah za čevlje.
Aslan in Zarrab, ki sta že pristala za zapahi, sta bila povezovalna člena v zapletenem dogovoru med Turčijo in Iranom, na podlagi katerega so lastnika menjali zlato, nafta, plin in turške lire. In kako je vse skupaj potekalo? Preiskovalci so ugotovili, da naj bi Iran prodajal Turčiji nafto in plin v zameno za denarna nakazila na bančne račune v banki Halkbank. Prvi problem je bil, kako spraviti denar v Iran. V poskusu ustavitve iranskega jedrskega programa so bile namreč pod vodstvom ZDA in EU vpeljane stroge sankcije, ki so prepovedovale prehajanje deviz preko meja Irana. Vendar so Turki in Iranci našli tako imenovano zlato vrzel, ki so jo s pridom izkoristili. Denar na računih Halkbank so menjavali v zlato, tega pa pogosto kar prek Dubaja izvažali v Iran. V slabem letu in pol naj bi Turki v Iran izvozili za okoli 10 milijard evrov zlata in v zameno prejemali plin in nafto. Podoben dogovor naj bi ob posredništvu Halkbank z Iranom sklenila tudi Indija. Vezana trgovina je cvetela vse do letošnjega julija, ko so ZDA in EU prepovedale tudi uvoz zlata v Iran.
Tesno povezovanje med Iranom in Turčijo zagotovo ne godi ZDA. Zlasti pa kaže na neprijetno resnico turške zunanje politike. Medtem ko je ta javno podpirala arabsko pomlad v Egiptu in Siriji, je hkrati ohranjala pri življenju Teheran, enega večjih podpornikov sirskega režima. Poglabljanje sodelovanja med državama kaže število iranskih podjetij v Turčiji. Po zadnjih razpoložljivih podatkih iz leta 2011 je bilo tedaj v Turčiji kar 2072 iranskih podjetij, 600 več kot leto prej in šestkrat več kot leta 2002. Lani naj bi bila vsaka šesta nova investicija v turška podjetja podprta z iranskim kapitalom.
Čeprav samo gospodarsko sodelovanje z Iranom ni sporno, je zadnji škandal nov kamenček v mozaiku afer, ki močno majejo politično stabilnost v Turčiji. Kmalu bo začelo trpeti tudi gospodarstvo, saj so vlagatelji vse bolj prestrašeni. Turški borzni indeks Istanbul National 100 Index je v dveh tednih izgubil 15 odstotkov, v primerjavi z letošnjim vrhuncem maja pa kar tretjino vrednosti. Prav tako je opaziti množično odprodajo turških obveznic s strani tujcev. Če so imeli tuji vlagatelji še maja v lasti za 72 milijard dolarjev turških obveznic, se je ta številka v decembru znižala le na 53,8 milijarde dolarjev in se še znižuje.
