Kaj čaka Jelovico? Prisilna poravnava?
"Težave ne reši prisilna poravnava, temveč sanacija. Produktivnost je treba dvigati in znižati stroške, dobavitelji pa morajo Jelovici za vse to dati čas, čeprav zdaj od Jelovice pričakujejo predvsem plačilo. Le s potrpežljivostjo si bodo zagotovili plačilo in možnost prodaje Jelovici. Bankirji nismo pripravljeni povečevati kreditov, Jelovici smo pripravljeni dati čas, da se iz tega izvleče. Najverjetnejši je torej dogovor z upniki. Ne zagovarjam brutalnih prisilnih poravnav, kjer upnikom vzamejo 80 odstotkov. Poslovno korektno je, da se tisto, kar upnik ne dobi plačano, kapitalizira. S tem se dolg ne odpiše. Če namreč dolžniško-upniška razmerja pripeljejo do takšnih katastrof, se razrašča nezaupanje."

Nezaupanje zaradi poravnave

Je prisilna poravnava poslovno nekorektna?
"Seveda, saj ustvarja nezaupanje med kreditodajalci in kreditojemalci. Banke zato od podjetnikov zahtevajo nepriljubljena dodatna zavarovanja kreditov. Če v finančnem odnosu večkrat izgubiš 80 odstotkov, ker so prisilne poravnave pogoste, zapravljaš denar varčevalcev. Vendar zakon sodiščem to omogoča in upniku celo reče, zakaj si bil tako naiven! V poslovanju bi moralo vladati apriorno zaupanje in apriorna korektnost. Prisilne poravnave so zame barabija. V tujini takšnih zakonov ni. V Ameriki postanejo upniki v nekaj dneh lastniki s spremembo terjatev v lastniške deleže. To do upnikov še vedno ni prijazno, a vendar bolj korektno kot pri nas, kjer naslednjih nekaj let kot upnik nimaš nobene pravice odločanja, izgubiš pa 80 odstotkov."

Je Jelovico torej treba sanirati?
"Jelovica mora dobiti takoj na začetku septembra novo vodstvo, začasne rešitve so slabše kot nič, saj se ne more nihče na nikogar opreti. Iskanje idealne uprave bi vzelo dragoceni čas in bi bilo za Jelovico nevarno. Mislim, da je novi nadzorni svet ustrezen, saj so v njem odgovorni ljudje. Glede finančne krize se koncept rešitve lahko hitro postavi, dalj časa bo trajalo zmanjševanje stroškov in krepitev njenega položaja na trgu. Pomembno je, da bo v tem času proizvodnja tekla naprej in da bo večina ljudi imela delo. A Jelovica se mora tako kot njeni slovenski konkurenti vprašati, ali si bodo še naprej neusmiljeno konkurirali in si zniževali cene na tujih trgih. Treba bi se bilo poslovno-tehnično povezati, morda tudi fizično, na primer proizvodnja vrat v Lipu in proizvodnja podbojev v Jelovici. Ne vem, zakaj se o tem niso mogli dogovoriti."

Kriza v Jelovici vas ni presenetila, čeprav je nekdanje vodstvo še pred kratkim govorilo o poslovnem uspehu. O izgubah in o tem, da le 88-odstotno izpolnjujejo načrtovani plan prodaje, pa nič.
"Tudi to je pri nas čudna praksa. Naredijo bilanco, revizor jo celo potrdi in formalno se temu ne da oporekati. Po vsebini pa veš, da to ni res. Nekorektnost nekaterih poslovodnih ekip med krizo je izredno nevarna in tega naša zakonodaja ne sankcionira. Nekega poslovodjo, ki nas je zavajal oziroma goljufal s podatki, smo zaradi tega prijavili, saj je storil kaznivo dejanje. Vendar ne vemo, kako se bo sodstvo odločilo. Od tega je minilo že nekaj mesecev, a ni nobene reakcije. Zgodilo se je, da je neki direktor strgal rubežne trakove in zastavljeno premoženje prodal. Ne verjamem, da se mu bo kaj zgodilo."

Igre s Pekom

Kako ste zadovoljni z dogajanjem v Peku?
"Nisem zadovoljen. Od februarja, ko se je vodstvo spremenilo, pa do danes je država Peku spet dala veliko denarja, a v šestih mesecih ni prišlo do spremembe lastništva in strateškega partnerstva. Menda zaradi cenitve! V tujini potekajo simbolične prodaje za eno marko. To ne pomeni, da Peko ni vreden več, a s cenilnimi elaborati se v takšnih primerih ne da veliko narediti. Tako pa le izgubljamo čas. Kateri cenilec je lahko pametnejši od trga? Stvar je vredna toliko, kolikor trg prizna. Če ima Peko dva kupca, si bosta konkurirala, če ima le enega, bo ta narekoval ceno ali bodo bankrotirali. Peko je lani delal z več kot sto milijoni tolarjev izgube na mesec. Si predstavljate, kako drago je to osemmesečno ocenjevanje njegove vrednosti ? Če se toliko milijard vloži v sanacijo nekega podjetja, je nesmiselno pri menjavi lastnika računati njegovo vrednost na decimalke."

Z nasprotovanjem nekdanjemu direktorju Peka Tomažu Lovšetu torej niste veliko izboljšali.
"Mi smo nasprotovali nekaterim njegovim neposlovnim potezam, kot je bila prodaja Pekovih prodajaln na najboljših lokacijah, recimo v Mariboru. To lahko storiš le enkrat, dobre lokacije pa morda ne dobiš več. Načelno ne nasprotujemo prodaji premoženja, četudi so na njem naše hipoteke, seveda, če nekdo dokaže, da bi z denarjem od prodaje naredil dober posel, da bi ga pametno naložil."

Očitajo vam, da imate pod hipoteko desetkrat več premoženja, kot je vrednost vaših kreditov.
"Mi želimo dobiti več nepremičnin, da bi se zavarovali, a pri podpisovanju takšne pogodbe nikogar ne držimo za roko. Hipoteke nastanejo v trenutkih krize. Ko je kredit poplačan, je hipoteke konec in nihče ni prikrajšan. Poleg tega je predvsem pri poslovnih stavbah negotovo, koliko je kaj vredno. Tisti, ki prosi za kredit, dokazuje s cenitvijo gradbene vrednosti neko vrednost. Morda je gradnja res stala tisoč mark in več na kvadratni meter, vendar se objekt prodaja po 200 ali 50 mark za kvadratni meter. Vrednost pokaže trg. Koliko je vredna hala, v kateri se tali železo, potem ko se proizvodnja ustavi? Nič, še stroški so z njo. Vredno je le zemljišče. To velja tudi za jeseniško železarno in Acroni, od koder smo že umikali hipoteke, a je bila zemljiška knjiga povsem neurejena. Populistično je trditi, da s hipotekami zaviramo proces privatizacije. Vemo, da ne bo možno prodajati nepremičnine pod hipoteko. A za zdaj se v Acroniju šele pripravlja elaborat za privatizacijo. Vrednost nepremičninam določa dobiček na daljši rok, ki ga podjetje ustvari. Sicer načrtujemo, da bomo od Acronija prevzeli v financiranje dolgove, za katere trenutno jamči država. To niso majhne številke. Treba je vedeti, da se za tem procesom skriva dejstvo, da je propadlo nekaj železarskih podjetij, na Gorenjskem še Veriga in Plamen, ki so bila financirana tudi z državnim denarjem. Teh podjetij ni več, glavnice teh dolgov pa so ostale. Obešati te glavnice na zdrava železarska podjetja je nerazumno."

Skrbi zaradi sodstva

V Gorenjski banki ste pogosto v vlogi nekakšnega partnerja podjetij, ne le kot kreditodajalec.
"Lep primer tovrstnega partnerstva je Iskra Otoče. Tam smo šest ali sedem let tesno sodelovali, rezultat je kakovostno podjetje, ki posluje z dobičkom. Večkrat pa nas menedžerji uporabijo kot dežurnega krivca za njihovo slabo vodenje, na primer Gradbinec Kranj. V vsaki gostilni so se pogovarjali, kako ga Gorenjska banka drži za vrat, a šele kasneje se je pokazalo, da z njihovim propadom nimamo nič."

Kje vidite težave v prihodnje?
"V prihodnje na Gorenjskem ne vidim gospodarskih težav, ki bi prinesla večje izgube delovnih mest. Bolj me skrbi počasno delo sodstva, vključno z zemljiško knjigo. Kako podjetju lahko hitro daš hipotekarni kredit, če moraš na sodišču na vpis hipoteke čakati leto in več! To so osrednja poslovna vprašanja, ki preraščajo v nacionalno težavo."