Romney v boju proti Obami posega po konservativnih orožjih

Potem ko je Obama kot prvi temnopolti predsednik v zgodovini ZDA postal pravi zvezdnik in svetilnik novega upanja v ponovni ameriški razcvet, so velika pričakovanja v marsičem naletela na kruto realnost. Resda se je Obama moral spopasti z vse prej kot zavidljivo dediščino vladavine Georgea W. Busha, in to prav v času najhujše gospodarske krize zadnjih 80 let, a vseeno je razočaral številne izmed svojih tudi najzvestejših privržencev. Kljub nekaterim uspehom, kot je likvidacija "državnega sovražnika št. 1" Osame bin Ladna, večinski vojaški umik iz Iraka, rahlo izboljšanje ameriškega ugleda v svetu in postopni premik proti zeleni energiji, pa proti njemu govori zlasti počasno gospodarsko okrevanje in ustvarjanje novih delovnih mest, pomanjkanje napredka na nepremičninskem trgu ter vse večja polarizacija ameriškega političnega prostora.

Pot do blaginje bo dolga in trnova

Prav proti Obami nastrojeno javno mnenje je bila voda na mlin Romneyju, ki je strategijo za naskok na Belo hišo v veliki meri osnoval na udrihanju po predsedniku in njegovih spodletelih poskusih oživitve gospodarstva. Toda načrt je spodletel, saj je pri tem manjkala resna ponudba političnih alternativ, obenem pa je nagovarjal napačno volilno telo. Za razliko od leta 2008, ko v tej fazi kampanje svojega kandidata ni izbrala še skoraj četrtina volilcev, jih je tokrat neodločenih le še pet odstotkov. Zmagovalnemu kandidatu torej ni treba na svojo stran pridobiti neodločnežev, temveč mora mobilizirati čimveč svojih podpornikov. Romney je s tem namenom za svojega podpredsedniškega kandidata nekoliko presenetljivo izbral 42-letnega kongresnika Paula Ryana, moža z nespornim konservativnim ozadjem in ljubljenca gibanja čajank. Ryan je poznan po svojem široko zastavljenem proračunskem načrtu, imenovanem Pot do blaginje, ki predvideva krčenje javnih izdatkov, davčne olajšave ter obsežne reforme zdravstvenega, pokojninskega in ostalih socialnih sistemov. Medtem ko je Ryan nedvomno spremenil dinamiko predvolilnega boja, pa si je s tem izborom Romney morda naredil tudi medvedjo uslugo. Z Ryanom je namreč hočeš nočeš izbral tudi njegov kontroverzni proračunski načrt, ki ga predstavniki demokratske stranke ostro napadajo, Ryana pa obtožujejo, da živi v "libertarijanskem Disneylandu". V preteklosti so se predsedniški kandidati z odpiranjem nepriljubljenih tem že pogosto opekli in zabredli v težave.

Bo predsednik omahnil čez fiskalni klif?

Glavna težava proračunskega načrta so očitki, da bo povsem potolkel priljubljena programa zdravstvenega varstva za starejše in revne prebivalce (Medicare in Medicaid) ter ju poslal v "spiralo smrti". Prav poskusi demokratov, da Ryana in posledično Romneyja predstavijo kot poglavitno grožnjo sociali, bi lahko pomenili ključni jeziček na volilni tehtnici, saj ankete kažejo, da si večina Američanov na tem področju ne želi bistvenih sprememb. Toda težava socialnih programov je, da se soočajo z astronomsko rastjo stroškov, kar že tako megalomanski javni dolg pošilja v stratosfero. Trenutni znesek zadolženosti je pri 16.000 milijardah dolarjev oziroma 103 odstotkih BDP, dolg pa raste bistveno hitreje od BDP, torej finančne stabilnosti v ZDA še zlepa ni na vidiku. Še več, državi že konec letošnjega leta grozi tako imenovani fiskalni klif. Ta novemu (staremu) predsedniku ponuja dve možnosti, vsaka pa je sila nepriljubljena z različnega vidika. Prva opcija je ohranitev dosedanjega fiskalnega statusa quo rastočega dolga, ki zagotavlja (relativni) mir pred političnimi nasprotniki, tako da se lahko vsi skupaj prijateljsko odpravijo po poti Evrope. Druga, ki bi pomenila močno razburkanje političnih voda, pa predvideva obsežno krčenje javnih izdatkov in višanje davkov, kar bi državo lahko pahnilo celo nazaj v recesijo.

ZDA grozi celo nova recesija

Fiskalni klif predstavlja tudi težavo z vidika partizanstva, saj bo zaradi trenutne politične klime kompromis izjemno težko doseči. Politiki so imeli za to več kot tri leta časa, toda kongres, ujet v politične lovke, se je rešitvi vztrajno izogibal. Tudi zdaj se bo verjetno zadovoljil z začasno rešitvijo, ki bo resne spremembe odložila na leto 2013 ali kasneje. Volitve bodo imele glede na zmagovalca nedvomno velik pomen v določanju prihodnje smeri fiskalne politike. Neodvisna organizacija Kongresni proračunski urad (CBO) ocenjuje, da bi srednja fiskalna pot omogočila zmerno rast brez večjih gospodarskih pretresov. A v primeru strožjih ukrepov v okviru lanskoletnega dogovora o meji zadolževanja (tako imenovani debt ceiling) bi bile posledice za gospodarstvo precej resnejše. Kombinacija višjih davkov in nižjih izdatkov bi proračunski primanjkljaj sicer znižala za 560 milijard dolarjev, toda obenem bi drastični ukrepi ameriški BDP v letu 2013 oklestili za kar štiri odstotke - z drugimi besedami, ZDA bi se vnovič znašle v močni recesiji, saj bi gospodarstvo ob že tako šibkem okrevanju in nadpovprečno visoki brezposelnosti takšne šoke težko preneslo.

Priljubljenost ključ do uspeha

Novembrske volitve se bodo torej prav toliko kot na parketu ekonomske uspešnosti odvijale tudi na parketu politične priljubljenosti. Kljub razočaranju nad Obamo v očeh javnosti ni brezmadežen niti Romney, saj se ameriški srednji razred z njim težko identificira. Romney se namreč ne more znebiti imidža kapitalista, ki je svoje milijonsko premoženje ustvaril v družbi zasebnega kapitala Bain Capital. Očitajo mu tudi, da ga zanimajo le interesi premožnih in da se tudi sam vztrajno izmika plačevanju davkov, pri čemer vztrajno zavračanje razkritja davčnih bilanc verjetno ne pomaga. Tudi "zlati deček" Ryan, ki je bil deležen mentorstva nekaterih najvplivnejših ameriških konservativcev, pri svojih prepričanjih ni najbolj dosleden. Kot sedanji "proračunski jastreb" je bil v času Busheve administracije eden glavnih podpornikov proračunskih bomb, kot so vojna v Iraku, obsežne davčne olajšave za premožne in subvencionirana zdravila na recept. Nato so sledile glasne kritike Obamovih stimulativnih ukrepov gospodarstvu, že nekaj mesecev po odobritvi skoraj 800 milijard dolarjev vrednega paketa pa je po svojem kongresnem vplivu skušal pridobiti sredstva za več podjetij v domačem Wisconsinu. Ryan ima sicer tudi sam precej pod palcem, saj njegovi prihodki po zaslugi skrbniškega sklada, naložb v naravne vire in kongresniške plače po nekaterih ocenah krepko presegajo milijon dolarjev na leto. Tako verjetno ni presenetljivo, da bi njegovi predlogi najbolj koristili prav bogatašem, kar pa se v času krize celo vse več Američanom zdi kaplja čez rob. Zato se postavlja tudi vprašanje, ali je Ryan z izjavo "Še vedno je možen preobrat. Še vedno nam lahko uspe" mislil na ameriško gospodarsko usodo ali pa zgolj na Romneyjevo kampanjo.