Ameriška revolucija na trgu plina

Razlog se med drugim skriva v ponovnem zaostrovanju evropske dolžniške krize ter upočasnjevanju gospodarske aktivnosti v ZDA in na Kitajskem. Toda najbolj je cene navzdol potisnila povečana proizvodnja Organizacije držav izvoznic nafte (OPEC), saj je majska proizvodnja povprečno dosegala že 31,6 milijona sodov na dan. To so najvišje vrednosti od leta 2008, OPEC pa je s tem izpolnil tudi svoje proizvodne in cenovne cilje. Sicer bo po ocenah Mednarodne agencije za energijo (IEA) povpraševanje po surovi nafti OPEC letos povprečno dosegalo 30,3 milijona sodov na dan, v primerjavi z lanskimi 30,7 milijona sodov.

Severnoameriški skrilavec zamajal energetske trge

V še močnejšem upadanju pa je trg zemeljskega plina, saj cena pada že dlje kot leto dni in se je od lanskega februarja znižala že za več kot polovico. Za to je predvsem kriv zlasti izjemen razmah pridobivanja zemeljskega plina iz skrilavca v ZDA, kar je na glavo postavilo celotne energetske trge. ZDA so leta 2009 proizvedle 96 milijard kubičnih metrov plina, leta 2010 pa že 142 milijard in s tem močno prehitele Rusijo kot največjo svetovno proizvajalko. Po ameriških stopinjah želi hoditi tudi Kitajska, ki ima z okoli 25.000 milijard kubičnih metrov celo največje plinske zaloge plina v skrilavcu na svetu. To bi gotovo pomenilo naslednji tektonski premik na področju energetike, a takšen scenarij se nam verjetno obeta šele v obdobju naslednjih petih do desetih let. Toliko naj bi namreč potreboval kitajski energetski velikan PetroChina, da razvije svoje tehnološko in inženirsko znanje ter začne uspešno izkoriščati izjemen potencial. Največ težav nastopa prav pri tehnologiji pridobivanja oziroma tako imenovanem frackingu, saj je kitajska geološka sestava bistveno zahtevnejša od ameriške ali kanadske. V ta namen je PetroChina že stopil v navezo z energetskim velikanom Royal Dutch Shell, ki ima že precej izkušenj z naftnim frackingom v Kanadi. Kljub temu jih čaka še trnova pot, saj naj bi kitajska proizvodnja po ocenah analitikov do leta 2020 dosegla šele 23 milijard kubičnih metrov, čeprav so vladni načrti z okoli 80 milijardami bistveno bolj optimistični. V vsakem primeru pa bo Kitajska primorana vse do takrat, ko bo proizvodnja plina iz skrilavca dejansko v polnem obratovanju, energetske potrebe drugega največjega svetovnega gospodarstva vsaj deloma pokrivati tudi z zunanjimi viri.

Južni tok pospravil energetsko politiko EU v koš

Spreminja pa se tudi evropski energetski zemljevid, saj je predsednik ruskega plinskega velikana Gazprom Aleksej Miller nedavno, po šestih letih neutrudnih prizadevanj, vsaj na papirju položil še zadnje koščke mozaika Južni tok. Plinovod bo v naslednjih desetletjih trajno spremenil energetska in strateška razmerja v državah južne Evrope, Rusi pa želijo s tem projektom obvladovati plinski trg vse od vira do distribucije. Pri tem bodo pomembno vlogo odigrale tudi solastnice plinovoda, nekatere izmed največjih evropskih energetskih korporacij. Kot naslednja faza širitve ruskega energetskega imperija je pričakovati tudi začetek gradnje plinskih elektrarn, s čimer bodo lahko prek lastnega vira nadzirali ceno električne energije, obenem pa bodo lahko proizvajali vršno energijo, ki bo s porastom obnovljivih virov v Evropi vedno bolj zaželena in posledično dražja. V to smer pa bi se lahko kljub stagnaciji povpraševanja, ki se utegne zavleči globoko v prihodnje leto, pomaknile tudi cene zemeljskega plina. Razlog je predvsem vse pomembnejša energetska tranzicija s premoga na plin, kar bo vzpostavilo temelje dolgoročnejšega povpraševanja in posledično tudi vnovični naraščajoči cenovni trend. Pri gibanju cen bodo imele seveda pomembno vlogo tudi bodoče zimske temperature, še bolj ključna pa bo hitrost razvoja frackinga, zlasti v ZDA in Kanadi ter na Kitajskem.