Tožilstvo je namreč, kot so nam pojasnili včeraj, v začetku leta na okrožno sodišče v Kopru zoper nekdanjega predsednika uprave Andreja Lovšina vložilo zahtevo za preiskavo zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, osumljen pa je oškodovanja družbe v korist ruskega podjetja Riko-MAŠ. Nova uprava je že januarja lani vložila 37 milijonov evrov težko odškodninsko tožbo proti Andreju Lovšinu ter nekdanjima članoma uprave Zvezdanu Markežiču in Ondini Jonke, pri čemer glavna obravnava še ni bila razpisana. Banke, ki so v financiranje vstopile brez temeljite ocene ekonomike projekta, pa bodo najverjetneje morale pristati na pretvorbo dela terjatev v lastniški delež, sicer bo podjetje končalo v insolvenčnih postopkih. Na drugi strani moskovska podružnica Rika že skoraj leto dni od Intereurope zahteva plačilo zadnjih okoli pet milijonov evrov za opravljena dela. Intereuropa računov ne želi plačati, saj po njenem mnenju dela niso bila kakovostno opravljena, njihova izvedba pa je zamujala. Pri tem je presenetljivo tudi, da v imenu Škrabca na Intereuropo pritiskajo celo nekateri bankirji, čeprav banke sočasno zahtevajo ostre varčevalne ukrepe in korenitejšo sanacijo. Škrabec o terjatvah do Intereurope ni želel govoriti, na naše vprašanje pa je zagotovil, da nikoli ni bil zaslišan v kakršnem koli kazenskem postopku.
Kupnina za zemljišče v Vaduz
Posebna revizija revizorske hiše KPMG, ki jo je Intereuropa naročila na zahtevo delničarjev in ki doslej še ni bila objavljena, razkriva, da je bil Riko vključen v vse faze Intereuropinega moskovskega projekta.
Tako je Intereuropa 6. februarja 2007 sklenila predpogodbo za nakup zemljišč z Belousovom Konstantinom Aleksandrovičem, direktorjem družbe Riko-MAŠ. Belousov Konstantin Aleksandrovič je, kot se je izkazalo kasneje, istega dne šele kupil zemljišča od treh dotedanjih lastnikov. Tudi cenitve so pokazale, da so bila preplačana že zemljišča za logistični center, zlasti pa je vprašanje, zakaj jih ni Intereuropa kupila neposredno, ampak je omogočila hitri zaslužek tistim, ki so si na koncu razdelili razliko v ceni.
Kupnina za dve manjši zemljišči v skupni višini dobrih 10 milijonov evrov je bila že 16. februarja 2007 nakazana na račun Belousova Konstantina Aleksandroviča pri GlobexBank Moskva. Podpisnik kupoprodajnih pogodb je bil takratni direktor Intereuropa East Alan Bubnič, nakazila pa so bila opravljena že na podlagi predpogodb. Bolj zanimiv je bil denarni tok pri plačilu večjega zemljišča. Kupnina je bila namreč nakazana na dva računa, ki ju je Belousov Konstantin Aleksandrovič odprl pri LGT Bank v liechtensteinskem Vaduzu. In sicer je 3. in 7. aprila 2007 Intereuropa v Vaduz neposredno nakazala skupno 24,9 milijona evrov. Podpisnik pogodbe za Intereuropo, na podlagi katere je prišlo do teh dveh nakazil, je bil Andrej Lovšin. Omenimo, da je slovenska policija od Interpola zahtevala razkritje denarnih tokov od plačane kupnine, saj obstaja sum, da naj bi bil prejemnik tudi Andrej Lovšin, ki to sicer zanika.
Težave z datiranjem
Uprava je sklep o nakupu večjega zemljišča in soglasju Intereuropi East za nakup dveh manjših zemljišč sprejela šele po datumu vseh nakazil za nakup zemljišč. Tudi sicer so imeli v Intereuropi ves čas težave z datiranjem dogodkov. Za primer: 29. marca 2007 so prejeli pripombe na osnutek predpogodbe ter pogodbe, čeprav je bila predpogodba sklenjena že 6. februarja, kupoprodajna pogodba pa 19. marca 2007. Zanimivo je tudi, da je uprava šele 12. februarja sprejela sklep, da bo za pravno svetovanje najela ljubljanskega odvetnika Mitjo Lamuta, čeprav so se pravna opravila po ugotovitvah revizorjev začela izvajati najkasneje 6. februarja. Prav tako so revizorji ugotovili, da sta površina in nakupna vrednost presegli površino in nakupno vrednost, ki jo je konec januarja 2007 odobril nadzorni svet Intereurope, in sicer za 15.500 kvadratnih metrov ter 1,2 milijona evrov, nadzorniki pa so bili o tem obveščeni več kot tri mesece po sklenitvi predpogodb.
Z aneksi do več kot podvojitve naložbe
Do še večjih prekoračitev v zneskih je prišlo pri sodelovanju s podjetjem Riko-MAŠ, katerega lastnika sta Janez Škrabec in Jozo Dragan. Novembra 2007 je namreč Intereuropa East s tem podjetjem sklenila pogodbo o urejanju upravnih postopkov in infrastrukture za logistični center Čehov. Osnovna pogodbena vrednost je znašala 5,9 milijona evrov, s sklenitvijo dveh aneksov pa je pogodba narasla na 7,9 milijona evrov. Andrej Lovšin je na podlagi pomanjkljivega zbiranja ponudb že pred tem, maja 2007 sklenil pogodbo z ljubljanskim podjetjem Riko, industrijski in gradbeni inženiring ter leasing. Predmet pogodbe je bila izdelava projektne dokumentacije, pogodbena vrednost z DDV je znašala 2,16 milijona evrov, čeprav je nadzorni svet januarja tega leta odobril elaborat, po katerem bi morali za pripravo projektne dokumentacije odšteti samo 600.000 evrov.
To pa so bile zgolj drobtinice v primerjavi s celotno vrednostjo poslovanja z Rikom, s katerim je Intereuropa East julija 2007 sklenila pogodbo za gradbena dela v višini 46,2 milijona evrov. Ob tem je treba omeniti, da so revizorji odkrili, da je moskovska podružnica Rika v času oddaje svoje ponudbe dejansko že izvajala zemeljska dela v Čehovu. Prav pri sodelovanju z Rikom se je projekt enormno podražil - od podpisa pogodbe leta 2007 do aprila 2009 je namreč Intereuropa East z Rikom sklenila številne anekse k pogodbam, tako da je skupna vrednost pogodbenih obveznosti na koncu znašala 123,6 milijona evrov z DDV. Podpisnika pogodb in aneksov sta bila na strani Intereurope East takratni direktor Esad Ajeti, na strani Rika pa Jozo Dragan. Vrednost del je že v letu 2007 brez upoštevanja nabavne vrednosti zemljišč, vrednosti projektne dokumentacije in opreme za 43 milijonov evrov presegla vrednost del, ki jo je januarja 2007 za prvo fazo odobril nadzorni svet Intereurope.
Tako ne preseneča, da so se že v začetku leta 2008 v Intereuropi začeli ubadati z vprašanjem financiranja ruske naložbe. Izkazalo se je namreč, da družba od podpisa pogodbe ni imela znane finančne konstrukcije projekta, obseg naložbe pa se je ves čas spreminjal, čeprav pred tem niso preučili zmožnosti financiranja projekta.
Zavajali nadzornike
Kako samovoljno je ravnala nekdanja uprava, priča podatek, da so nadzorniki konec marca 2008, ko so izražali ostre kritike na račun uprave, vendar se za razrešitev niso odločili, ugotavljali, da je nadzorni svet odobril investicijo v višini 44,4 milijona evrov, uprava pa je prekoračila pooblastila in prevzela obveznosti v višini 123,5 milijona evrov. Toda znesek prevzetih obveznosti je že takrat dejansko znašal 148,2 milijona evrov, upoštevajoč DDV in vrednost del, ki naj bi bila ustavljena, čeprav niso bila. Še aprila 2008 je bil z Rikom na primer podpisan dodatek k pogodbi za dodatna dela v višini 1,3 milijona evrov. Pogodbena vrednost celotne investicije z vključenim DDV je tako na dan 10. aprila 2008 znašala 150 milijonov evrov, torej 27 milijonov več od vrednosti, ki jo je naknadno (dva tedna pred tem) odobril nadzorni svet. Toda tudi po tem datumu je bilo podpisanih še nekaj dodatkov k pogodbam z ljubljanskim Rikom in njegovo moskovsko podružnico, s katerimi se je vrednost del in storitev več kot podvojila.
vesna.vukovic@dnevnik.sisuzana.rankov@dnevnik.si