Na področju upravljanja državnega premoženja vlada stihija. Država je v nekaterih velikih družbah izgubila glasovalne pravice, hkrati pa je zakon o Slovenskem državnem holdingu (SDH) povsem onemogočil upravljanje državnega premoženja. V prehodnem obdobju, ko je upravljanje državnega premoženja zaupano Slovenski odškodninski družbi (Sod), je tudi za imenovanje nadzornega sveta enoosebne družbe v stoodstotni lasti države namreč potrebnih kar šest stopenj odločanja, med drugim tudi na plenarni seji državnega zbora.
Poslanci o nadzornikih, poročilih, razrešnicah, dividendah...
Potem ko gospodarska družba Sodu kot upravljalcu državnega premoženja sporoči, da je na primer ostala brez sklepčnega nadzornega sveta, kar se je pred kratkim zgodilo v Gen energiji, Sod najprej o tem seznani resorno ministrstvo. To pripravi predlog, s katerim pa mora nujno soglašati ministrstvo za finance. Nekdanji finančni minister Janez Šušteršič, avtor zakona o SDH, je zahteval soglasje finančnega ministrstva za vse predloge upravljanja državnega premoženja, četudi se ti nanašajo na sestavo nadzornega sveta, na primer energetske družbe. Po pridobljenem soglasju finančnega ministrstva predlog za glasovanje na skupščini določenega podjetja v državni lasti roma na vlado, šele ta pa predlog posreduje v soglasje državnemu zboru. Predsednik parlamenta nato določi pristojno matično delovno telo, ki predlog pripravi za odločanje na plenarni seji državnega zbora. Šele če se bodo poslanci državnega zbora strinjali na primer s kandidati za nadzorni svet Gen energije, bo Sod na skupščini družbe imenoval nove nadzornike in družba bo dobila operativni nadzorni svet. Zakon pa ne zahteva soglasja zgolj za glasovanje na skupščinah oziroma izvrševanje pravic delničarja, kamor sodi poleg imenovanja nadzornikov tudi potrjevanje letnih poročil, podeljevanje razrešnic, odločanje o uporabi bilančnega dobička, delitvi dividend, temveč tudi za vsa druga pravna dejanja, na primer za sklic ali preklic skupščin.
Zakon o SDH velja že vse od konca decembra lani, a v državnem zboru so nam pojasnili, da doslej niso prejeli še nobenega predloga vlade za soglasje za glasovanje na skupščinah družb v državni lasti. Še bolj bode v oči dejstvo, da v usklajevanje ni prejelo še nobenega predloga niti ministrstvo za finance. Na Sodu nam na vprašanje, ali so sploh že zaprosili za kakšno soglasje, do zaključka redakcije niso odgovorili. Iz odgovorov finančnega ministrstva in državnega zbora pa izhaja, da vse od uveljavitve zakona o SDH državnega premoženja dejansko nihče ne upravlja, vsaj ne v skladu z zakonom o SDH.
Nesmiselnost za nesmiselnostjo
Postopek iskanja soglasja državnega zbora pa ni edina težava, s katero bi se, če bi se iskanja soglasja sploh lotili, srečali upravljalci državnega premoženja.
Zakon o SDH namreč določa, da potrebuje Sod za naložbe države, katere je pred uveljavitvijo zakona upravljala Agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) in ki presegajo 20 milijonov evrov, soglasje državnega zbora. To je potrebno tudi za upravljanje naložb v družbah, v katerih imajo te družbe – torej družbe, v katerih ima država naložbe, ki jih je prej upravljala AUKN in njihova vrednost presega 20 milijonov evrov – najmanj 25-odstotni lastniški delež ali 25 odstotkov glasovalnih pravic.
V skladu z razlago vladne službe za zakonodajo, ki smo jo pridobili v uredništvu, to pomeni, da uprava Soda ne potrebuje soglasja za upravljanje svojih naložb, ki jih je tudi v času delovanja AUKN upravljala sama, čeprav te presegajo vrednost 20 milijonov evrov, potrebuje pa Sod, ki ga je prej upravljala AUKN, soglasje za upravljanje svojih naložb, če te presegajo 25-odstotni lastniški delež. Še več, v skladu z zakonom potrebuje soglasje tudi za vse takšne, več kot 25-odstotne naložbe družb, katerih upravljanje je prevzel od AUKN in presegajo vrednost 20 milijonov evrov. Navedeno bi pomenilo, da zakon zavezuje upravo Soda k pridobitvi soglasja državnega zbora za upravljanje naložb Telekoma Slovenije (TS Media, Avtenta, Soline...), Holdinga Slovenske elektrarne (TEŠ, Dravske elektrarne...), Gen energije (Gen I) in drugih, pa čeprav so za upravljanje teh naložb pristojna vodstva teh podjetij in ne vodstvo Soda. Pri tem ostaja nejasno, kako svobodna je pri upravljanju svojih naložb Kapitalska družba (Kad). Ta svoje naložbe upravlja sama, a v skladu z zakonom o SDH potrebuje uprava Soda (in ne uprava Kada) za to, kako bo Kad upravljal svoje naložbe, soglasje državnega zbora. Vodstvo Kada naložb, ki presegajo 25-odstotni lastniški delež družb ali delež glasovalnih pravic, kamor sodita na primer deleža v novogoriškem Hitu in Casinoju Portorož, brez da uprava Soda pridobi soglasje državnega zbora, tako preprosto ne upravlja.
Da je zakon o SDH neoperativen, so po naših informacijah na ministrstvu za finance ugotovili že pred časom, prav tako naj bi že pred časom načrtovali spremembo zakona. Na ministrstvu za finance, katerega vodenje je medtem že prevzel Uroš Čufer, načrtov ne razkrivajo. »Ministrstvo preučuje možne izboljšave za čim bolj racionalno upravljanje v prehodnem obdobju. Javnost bo o tem vsekakor seznanjena pravočasno,« so nam pojasnili, niso pa želeli oceniti upravljanja državnega premoženja v prehodnem obdobju.