Tako so se lani v St. Louisu (z okoli 320.000 prebivalci komajda večji od Ljubljane) v državi Misuri (s šest milijoni prebivalcev) vlaganja zasebnih in institucionalnih investitorjev v zagonska in rastoča podjetja povečala za šestkrat in presegla 380 milijonov dolarjev.
Najmanj 33 podjetij je lani pridobilo sredstva za investicijo v znesku milijon ali več. Še najmanj 42 podjetij pa je dobilo lastniško sofinanciranje do milijona dolarjev.
Štiri petine podjetij, ki so bila uspešna v letu 2006 in so dobila zunanje investitorje, je uspešnih še danes.
V Sloveniji je po nekaterih ocenah v zadnjem petletnem obdobju okoli 150 podjetij pridobilo 50 milijonov evrov lastniškega financiranja.
V nekaj minutah se mi je tako pred očmi zavrtel skoraj triindvajset let trajajoči film slovenskega podjetništva. Z Jayem sva se namreč spoznala prav leta 1992, ko smo eno prvih skupin slovenskih podjetnikov peljali na usposabljanje za rast in internacionalizacijo v nekaj ameriških držav, med drugim tudi v Orange County v Kaliforniji, kjer je tedaj v hitro razvijajoči se novi podjetniški silicijevi dolini svoje storitve povezovanja tujih in domačih investitorjev skozi mrežo WTC ponujal mladenič Jay DeLong. Prav takrat je Charles Banfe s stanfordske univerze izdal knjigo o podjetniških herojih From Zero to Hero 1 (blockbusterjih), mi pa smo požirali informacije in spoznanja o podjetništvu, zagonskih podjetjih, rizičnem kapitalu, hitro rastočih podjetjih in jih prenašali v Slovenijo, kjer so padla na plodna tla nekaterih podjetnikov, nikakor pa niso postala prevladujoče v strateškem videnju Slovenije prihodnosti.
Žal je bil pri nas ta tip podjetništva načelno sicer sprejet, dejansko pa podrejen glede na privatizacijo in finančno podjetništvo, kjer jim svetovno konkurenčni, inovativni produkti in storitve ter zdrava rastoča podjetja, ki se razvijajo in zaposlujejo, niso bila na prvem mestu.
Pa vendar smo tudi v Sloveniji vsa ta leta imeli in imamo dobre in uspešne podjetnike, ki so ohranjali in ohranjajo gospodarsko rast in odpirajo nova delovna mesta. Še vedno imamo okoli 4000 do 5000 podjetij, ki ustrezajo ostrim kriterijem za HRP, in predstavljajo okoli 3,3 odstotka vseh podjetij. Raziskave statističnega urada, Ajpesa, ministrstva za gospodarstvo in raziskovalcev dokazujejo, da HRP v vseh obdobjih zadnjih 25 let, ne glede na krizo, vztrajno in nadpovprečno hitro rastejo.
Ta podjetja delajo s 14 odstotki kapitala, 14 odstotki sredstev, ustvarijo četrtino vseh prihodkov v državi, imajo 16 odstotkov vseh zaposlenih, vplačajo 28 odstotkov vsega davka iz dobička in ustvarijo skoraj petino vse dodane vrednost.
Čas je za zagon gospodarske rasti. Zato predlagam projekt, ki ni v nasprotju z drugimi predlogi za pospešitev gospodarske rasti in bo v petih letih prinesel med 40.000 in 50.000 novih delovnih mest ter novo gospodarsko rast. Projekt bi poimenoval »Accelerate Growth« ali raje »Vključimo pospeševalnik rasti«. Tega poganjajo nove investicije v HRP, nova visoko kreativna in zahtevna delovna mesta, predvsem pa znanje, inovativnost in nove tehnologije.
Za ta podjetja in za vsa tista, ki bodo izpolnila kriterije HRP v naslednjih letih, organizirajmo nacionalni projekt (»dolina HRP«), ki bi ga partnersko izpeljali podjetniki, ki vodijo ta podjetja, in država. Za njih bi oblikovali skupino 150 svetovalcev, specialistov za internacionalizacijo in upravljanje ter financiranje hitre rasti, in 30 mednarodnih in domačih svetovalcev – senior ekspertov s podjetniškimi in menedžerskimi izkušnjami. Država in HRP bi vsak polovično sofinancirala delo svetovalcev. (Če bi za vsako podjetje porabili povprečno na primer 20.000 evrov, bi v naslednjih dveh letih to podjetja in državo stalo 80 milijonov evrov, kar predstavlja za HRP 13 odstotkov vsega neto dobička teh podjetij, za državo pa manj kot odstotek letnega proračuna ali, še bolj zanimivo – za državo bi to pomenilo 62 odstotkov s strani HRP vplačanega davka iz dobička v enem letu oz. 30 odstotkov v dveh letih.
Imamo paradoksalno situacijo: Slovenija je med evropskimi državami, pa tudi sicer v svetu, ena redkih držav, ki dosledno, iz leta v leto, objavlja poleg drugih lestvic podjetij, podjetnikov in menedžerjev tudi lestvico gazel, torej najbolj dinamičnih hitro rastočih podjetij. Na bruseljsko strokovno srečanje HRP pa ne pošljemo svojega predstavnika. Še več. Slovenski raziskovalci so v začetku devetdesetih orali ledino pri utiranju raziskovanja dinamičnega podjetništva v Evropi in skupaj s španskimi, nemškimi in belgijskimi kolegi odprli vrata vsakoletnemu izbiranju evropskih gazel Europe's 500. Poleg tega smo v Sloveniji med prvimi razširili krog proučevanih hitro rastočih podjetij s potencialom rasti na okoli pet odstotkov vseh podjetij, da bi tako z rezultati zajeli dobro četrtino do tretjino BDP, z ukrepi pa vplivali na hitro rast gospodarstva kot celote. Vendar država za raziskovanje HRP ne želi prispevati.
Kljub temu da imamo izvrstne gazele in hitro rastoča podjetja, ki zaposlujejo in rastejo tako po prodaji kot dobičku in dodani vrednosti, se naše gospodarstvo kar ne more pobrati iz recesije. Kje je torej problem? Zakaj?
Slovenija bo (spet) bogata dežela, ko bodo podjetniki, ki prevzemajo odgovornost zase in za svoje zaposlene ter za družbeni razvoj, prepoznani kot heroji in ne lumpi in nebodigratreba zasebniki, ko bomo Martina Krpana jasno označili kot davčnega utajevalca in ne kot heroja sive ekonomije in tihotapljenja, ko bo »sosedu umrla zadnja krava«, beseda zavist pa bo kot motivator dobila pozitivni predznak: »Tudi jaz bi rad bil tako uspešen kot zlata gazela!« In takšna želja ne bo več greh.
Slovenija bo (spet) bogata dežela, ko bomo »vključili« pospeševalnik rasti in novih delovnih mest – torej hitro rastoča podjetja.
