Ponedeljek, 7. januar: Prijeten začetek leta

A kljub temu, da sem z ustanovitvijo izgubil vse študentske bonitete (predvsem mi je žal študentskih bonov), sem se zaradi dejstva, da je potrebno za nek resen biznis in pravno formalno sklepanje pogodb imeti tudi svoje podjetje, odločil, da se podam v neznano. Do sedaj mi to dokaj uspeva. V dveh letih sem imel tudi že kar nekaj vzponov in padcev, kljub temu pa moram priznati, da vsaka izkušnja, pa naj bo dobra ali slaba, prinese tudi nekaj pozitivnega – iz napak se namreč učimo.

Torek, 8. januar: (Ne)prijeten začetek

Kljub temu da spremljam marsikoga pri marsikaterem projektu, moram reči, da nas v Sloveniji ni prav veliko mladih študentov podjetnikov. Kot da obstaja neka »bremza«. Imamo sicer veliko dobrih idej, ki pa jih dejansko ne moremo zares uresničiti. Pa poglejmo podrobneje. Je imeti uspešno start-up podjetje oziroma je ustanoviti lasten s.p. v teh časih resnično tako težko? Za odprtje s.p. potrebujemo namreč zgolj osebno izkaznico in z enim samim podpisom že postaneš lastnik podjetja. Vendar je potrebno to podjetje tudi vzdrževati, plačevati vse fiksne stroške ter se ob vseh začetnih težavah tudi uspešno razvijati... no, ja, to je res malce težja zadeva. /.../

Kljub vsemu v naši Sloveniji še vseeno obstajajo ljudje, ki resnično krepijo pravi pozitivni podjetniški duh ter si na vse moči prizadevajo za ustanovitev, ohranitev in razvoj start-upov.

Sreda, 9. januar: Študentsko-podjetniško življenje

Moj povprečen študentsko-poslovni dan izgleda nekako takole:

8:00 – vstajanje. Včasih tudi že kakšno uro prej, včasih kakšno uro kasneje – na srečo se mi pouk na fakulteti po navadi začne šele okoli 10. ure.

8:00 - 9:30 – Pregledovanje e-pošte, klicanje najpomembnejših partnerjev, strank in dobaviteljev ter hiter pregled spletnih portalov in forumov.

9:30 – 14:00 – faks (sedenje na predavanjih, in večinoma kar zanimive vaje). Premor med predavanji je čas za pomembne poslovne telefonske klice, če je »fraj« še kakšna minuta, grem še nekaj pojest. Na srečo imam predavanja na fakulteti »samo« trikrat tedensko. Tista dva dni, ko nisem na fakulteti, si organiziram različne sestanke.

14:00 - 16:00 – čas za kosilo in pregled dela. Če preskočim kosilo, zavijem v bližnji fast-food, okrepčevalnica Dravlje, imajo »dbest čizi-dog«, zelo priporočam.

16:00 - 19:00 – delo, kakšna večerja, branje knjig, brskanje po internetu. Včasih je bolj mirno, včasih bolj pestro. V času študijskih dni se učim za izpite, v času polne sezone na polno delam. V času lenobe pa klepetam po Facebooku.

19:00 - 21:00 – čas za film/ sprehod/ šport. Karkoli sproščujočega, zabavnega in zanimivega. Pa definitivno stran od računalnika, se mi zdi, da že toliko gledam v ta ekran, da bom še glavo počasi dobil kvadratno, hrbtenice pa tudi že počasi ne bom rabil, ker me stol podpira.

21:00-2:00 – če je treba in če se kaj mudi, takrat delam še zadnje »popravke«, lansiram in pregledujem kakšne zadeve - takrat so namreč tudi vsi programerji najbolj aktivni in v polnem zagonu. Če se ne mudi, če je čas in če ostane še kaj energije od (ne)napornega dneva, pa grem na kakšen študentski izhod na kakšno pijačo ali dve.

Četrtek, 10. januar: Vem, da danes bo srečen dan

Ob 11. uri imam prvi sestanek z novim dobaviteljem čokolade. Sem mislil, da bo sestanek potekal povsem informativno, pa smo se takoj povsem ujeli, doumeli prednosti in slabosti ene in druge strani, sporazumeli o bistvenih točkah sodelovanja in se dejansko že skoraj dokončno dogovorili. Zdaj pridejo le še »malenkosti«, podpisi pogodb, usklajevanje glede nekaterih točk, vnašanje vseh izdelkov, opisov in slik v trgovino. Kmalu bomo torej imeli novo linijo čokolad.

Sledi prijetno kosilo, še pregled in ureditev financ, računov in trenutnega poslovanja in delovni dan je za danes zaključen. Semv izpitnem obdobju, ko vsak dan še kakšno uro posvetim študiju in branju bolj ali manj dolgočasnih knjig. Načeloma mi je naš faks sicer kar všeč, lepreveč teorije imamo. Ko bi le imeli možnosti večjega povezovanja s praktičnim delom, povezovanja z realnimi podjetji ter malo manj klasičnega guljenja knjig. To bi bilo dosti bolj poučno.

Petek, 11. januar:Na hitr'co

(Ne)plačila. Plačilna nedisciplina v Sloveniji je obup. Kljub temu, da je res kriza, ne razumem, zakaj za vraga bi naročil (in podpisal pogodbo) nekaj, za kar veš, da nimaš denarja in ne boš mogel nikoli plačati. Ni čudno, da podjetja padajo kot domine.

Dogovorjene pogodbe, vse je dogovorjeno črno na belem, plačil pa od nikjer. Očitno se bo treba po hitrem postopku internacionalizirati in širiti v tujino. Vesel bom kakšnega poslovnega predloga o morebitnem sodelovanju s tujino. Zaenkrat smo bili osredotočeni na Slovenijo, pa bo očitno treba razmišljati tudi bolj široko.

Če bi koga zanimalo partnerstvo pri MojaČokolada.si in nam lahko pomaga pri širitvi, naj se mi oglasi. Celotno stvar smo po mojem mnenju dobro zastavili: Letos bomo razvili in postavili še dve sorodni spletni trgovini, ko bo zadeva v polnem zagonu, pa se širimo v tujino!

Sobota, 12. januar:Pestro (in zelo sladko) dogajanje

Facebooka lahko kot vodja projektov pri Ustvari.si označim kot izjemen oglaševalski kanal. Dejstvo je, da lahko podjetja z nizkimi stroški in pravimi prijemi dosežejo ogromno število ljudi, obenem pa takšen kanal uporabljajo tudi kot dvosmerno komunikacijo in s tem na zelo oseben način pristopijo do uporabnikov oziroma potencialnih strank ter si gradijo zaupanje in krepijo kredibilnost podjetja/blagovne znamke. Pa vendar je po drugi strani Facebook lahko tudi dvorezen meč. Še posebej takrat, če na Facebook stavimo vse.

Dejstvo je namreč, da je Facebook tudi podjetje, ki si želi tako kot vsako podjetje (predvsem po vstopu na borzo) tudi višje dobičkonosnosti ter ne zgolj zadovoljevanja uporabnikov iz celega sveta. Zato moram priznati, da se mi je zadnje čase Facebook kar malo zameril – od tega, da se stalno spreminja in »tehnično nadgrajuje« ter tako otežuje izdelavo različnih aplikacij, do različnih pogojev, kjer se s strinjanjem FB pogojev vsi strinjamo, da je vse javno in da lahko Facebook vse takšne podatke uporabi za karkoli hoče, pa vse do tega, da je postal pravi »kešfehtar«.

Nedelja, 13. januar:Hvala za sodelovanje

Z zadnjim zapisom se poslavljam tremi (verjetno nikoli uresničenimi) željami za prihodnost.

Želja št. 1: Pozitivnost.

Zdi se mi, da s(m)o ljudje čedalje bolj negativni. Ja, saj vem … Kriza je, brezposelnost je čedalje večja, vse gre samo čedalje na slabše … Pa vendar smo zmožni na vse te tako zelo slabe stvari pogledati tudi s pozitivne strani? Smo zmožni v vsem slabem najti tudi kaj dobrega? Verjamem, da negativni pogled vodi zgolj v večji brezup. Dobrim mislim pa se priključi tudi še kakšna dobra misel. In dobremu dejanju se priključi še kakšno pozitivno dejanje. In ker ravno pišem Podjetniški dnevnik, dodajam tudi citat Benjamina Wakouniga, predsednika SGZ: »Slovensko gospodarstvo ni v tako slabem stanju, kot se govori in prikazuje. Zelo slabo pa je vzdušje, ki se širi kot gripa.« Spremenimo to zelo slabo vzdušje na bolje!

Želja št. 2: Povezovanje.

Tega nam resnično manjka. Preveč »fovšije«, preveč gledanja čez trato kaj ima sosed, kako dela konkurenčno podjetje, kako se bojimo, da nam bo kdo ukradel kakšno idejo in podobno. Dajmo se tesneje povezovati in bodimo bolj odprti! Čeprav verjamem, da sem glede tega tudi sam zelo naiven in sem se zaradi svoje prepričanosti in vere v dobro sočloveka že velikokrat opekel, verjamem, da dobro v ljudeh še obstaja in da lahko samo skupaj ustvarimo (še) boljši svet. Zato sam še vedno ostajam »naiven« z veliko željo po poslovnem in osebnem povezovanju z različnimi ljudmi tudi v prihodnje.

Želja št. 3: Strpnost.

Ni potrebno veliko besed. Kaj je strpnost, veste, kakšne so lahko posledice prevelike nestrpnosti, tudi. Da bi morali biti vsi bolj razumni in strpni drug do drugega, je tudi logično. Vem, da življenje ni pravljica, vseeno pa lahko trenutek pravljice pričaramo tudi komu drugemu. Pa za to niso potrebna nobena darila in noben denar. Pomembna so naša trenutna dejanja!