Draško Veselinovič o evru v letu 2014: Največji eksperiment v zgodovini svetovnih financ

S 1. januarjem 2014 je v evrsko območje oziroma v evropsko monetarno unijo (EMU) kot 18. država vstopila Latvija. Spomnimo, da je bil evro najprej uveden v enajstih državah, tako imenovanih starih članicah Evropske unije (EU), Nemčiji, Franciji, Belgiji, Nizozemski, Luksemburgu, Avstriji, Španiji, Portugalski, Finski, Irski in Italiji leta 1999 (ti. maastrichtski sporazum iz leta 1993). Evro je najprej obstajal samo kot knjižni denar, leta 2002 pa je začel po obsežnih in zahtevnih pripravah krožiti tudi kot fizični denar.

Nekatere države (Italija, Belgija) že takrat čisto na začetku niso izpolnjevale formalnih pogojev za vstop v evroobmočje, saj so imele predvsem previsok javni dolg (več kot sto odstotkov letnega BDP, merilo pa je bilo 60 odstotkov BDP), vendar je bila politična vnema takrat prevelika. Prav tako je bilo skoraj nemogoče zavrniti ti dve ustanovni članici Evropske skupnosti, predhodnice Evropske unije. Velika Britanija ni vstopila, misleč, da se ji pretesno približevanje celinski Evropi ne bi obrestovalo, medtem ko sta švedska in danska vlada to želeli, vendar jima ni uspelo z referendumoma.

Grčija takrat na začetku tudi od daleč ni izpolnjevala pogojev in je zato ostala zunaj – verjetno bi bilo bolje, da bi tako tudi ostalo. Kot vemo, je Grčija vstopila dve leti kasneje, ko je izpolnila kvantitativna merila, za katera pa se je kmalu izkazalo, da so bila potvorjena. Sledila je Slovenija leta 2007 kot prva nova članica EU, pa kasneje skupaj Malta in Ciper, sledile so Slovaška, nato Estonija in sedaj še Latvija. Od 28 držav članic EU jih bo z letom 2014 evro uporabljalo 18.

Največja škoda za evro je, da je zunaj Velika Britanija, ki bi s svojo velikostjo, ugledom in Londonom kot drugim največjim finančnim središčem na svetu nedvomno lahko veliko pripomogla k naši skupni valuti. Evro je največji finančni eksperiment v zgodovini svetovnih financ, zato je toliko bolj pomembno, kakšne mehanizme ima na voljo, da lahko dobro funkcionira in ne povzroča težav gospodarstvom, ki stojijo za njim in so od njega odvisna. Kljub svoji mladosti je za zdaj prebolel že kar nekaj resnih kriz, pri čemer je bila prva večja tista ob njegovem lansiranju kot knjižne valute, druga tista ob njegovem lansiranju kot fizičnega denarja in tretja ter tudi največja tista, ki se vleče že nekaj časa in je povezana z ogromnimi težavami nekaterih držav članic evroobmočja bodisi s servisiranjem njihovega javnega dolga, bodisi z njihovim bančnim sistemom, bodisi z obojim.

Ker ustanovna pogodba ni predvidela izstopa iz evroobmočja, pa tudi ne takšnih enormnih temeljnih težav, kot so se začele s svetovno krizo, je bilo treba sproti reševati evro in njegovo kredibilnost ter sproti ustvarjati sistematične mehanizme za tekoče in morebitne prihodnje krizne situacije. In to je evroskupini tudi uspelo. Vsi bi si morda želeli, da bi stvari potekale hitreje, vendar se ne glede na to stvari vseeno dokaj učinkovito urejajo. Na drugi strani pa Evropi »nagaja« ameriška bonitetna agencija S & P, ki je pravkar znižala kreditno oceno Evropske unije za eno stopnjo z AAA na AA+, kar naj bi bila posledica skrbi, povezanih s financiranjem proračuna Unije?!

Prav tako pa je po dolgih pogajanjih pravkar »nastal« drugi steber nastajajoče bančne unije. Najpomembnejše evropske (tudi tri slovenske) banke bo neposredno nadzirala kar Evropska centralna banka s sedežem v Frankfurtu. Drugi steber bo urejal sanacijo in potencialno likvidacijo bank evrosistema. Težko si je zapomniti vse te evropske kratice, pa vendar: sklad za pomoč bankam, imenovan SRM (Single resolution mechanism), bo v roku desetih let z vplačili bank dosegel vrednost 55 milijard evrov. Odbor, sestavljen iz predstavnikov držav članic, bo odločal, na kakšen način in ali sploh se bo pomagalo bankam v težavah, pri čemer bo evropska komisija imela možnost veta na sprejeto odločitev.

Tu je še ESM (European stability mechanism, ki ima na voljo 500 milijard evrov – polovica tega je že porabljena) in ki je združil prejšnja EFSM (European financial stability mechanism) in EFSF (European financial stability facility). Tu je seveda še Evropska centralna banka (ECB), ki je že večkrat izdatno pomagala praktično vsem evropskim bankam z zelo poceni krediti, pri čemer je bil pogoj za njihovo prejetje predvsem zastava ustreznih državnih obveznic ali pa ustreznih nepremičninsko zavarovanih bančnih portfeljev.

Njena emisijska funkcija je skoraj »neomejena«. Do sedaj so prejele različne oblike finančnih injekcij zgoraj navedenih mehanizmov (ne vštevši kreditov ECB) Ciper, Grčija, Irska, Latvija, Madžarska, Portugalska, Romunija, Španija.

Še nekaj podatkov za sosednjo Avstrijo: največje avstrijske banke imajo delež slabih kreditov že čez 15 odstotkov, delež slabih kreditov v tujini (predvsem v regiji jugovzhodne Evrope) pa že čez 20 odstotkov, pri čemer po slabitvah avstrijskih kreditov prednjačijo Hrvaška, Romunija, Slovenija in Madžarska. Situacija v Avstriji postaja zelo podobna slovenski.

Leta 2013 naj bi se BDP v državah skupne valute skrčil za 0,4 odstotka, v naslednjem letu pa naj bi bila rast v višini 1,1 odstotka. Inflacija, ki je bila leta 2013 predvidoma 1,4-odstotna, naj bi se leta 2014 še dodatno znižala in dosegla 1,1 odstotka. Donosi desetletnih državnih obveznic se bodo gibali okoli dveh odstotkov za netvegane in okoli pet odstotkov za tako imenovane evropske periferne države. Glede Slovenije bodimo optimisti; morda dosežemo dno že leta 2014. In še nekaj. Ob vseh navedenih vrstah pomoči, ki jih ima evro za seboj, se lahko počutimo varne, prav tako naše hranilne vloge v bankah do 100.000 evrov.