Najraje vidim, da se država čim manj vpleta v start upe

O razlogih za takšno stanje in o spremljanju slovenskih start upov smo se pogovarjali z Juretom Mikužem, direktorjem RSG Capitala, ki je do zdaj v osem start upov vložil 10 milijonov evrov, do prihodnjega leta pa bodo opravili še za tri milijone evrov naložb, medtem ko so vsi skladi skupaj opravili za okoli 17 milijonov evrov investicij.

Skupen vložek je manjši od pričakovanega. Glavni problem je po mojem mnenju v izboru upravljalcev skladov. Sklad, ki je imel na voljo sedem milijonov evrov državnih sredstev, gre v likvidacijo brez enega samega vložka. Drugi, ki je imel štiri milijone državnih sredstev, pa je do zdaj naredil za 100.000 evrov investicij. Na preostale ne gledam tako kritično, celo pozitivno. Tako da ni krivda samo na strani upravljalcev, temveč je država nekatere mandate podelila tistim, ki niso imeli s tveganim kapitalom dovolj izkušenj. Res je tudi, da so se v tem času spremenile razmere na trgu, tudi zasebni investitorji težje pridejo do denarja, še najmanj krivi pa so podjetniki. Priložnosti za investiranje je več kot dovolj.

Smo edini, ki smo bili na trgu že 2007, vsi drugi so se pojavili, ko je država objavila razpis za kapitalske naložbe v zasebne družbe tveganega kapitala. Če so se nekateri od njih pojavili samo zaradi tega ali ne, ne bom presojal. Mi smo imeli že takrat strategijo, ki smo jo osnovali s partnerjem v Izraelu, ker smo se želeli učiti od tistih, ki so to delali že 15 let pred nami.

Na ljudi, ki jih vodijo. Ni start upa, ki bi mu uspelo s slabo ekipo, je pa veliko start upov, ki nimajo najboljšega produkta, pa uspejo zaradi dobre ekipe, ki se je zmožna prilagajati. Druga stvar, ki jo zelo upoštevamo, pa je, da investiramo samo v področja, ki jih razumemo. Zato smo investicijski fokus sčasoma usmerili le na področje, kjer med posameznimi portfeljskimi podjetji obstaja veliko skupnega znanja. Tako lahko izkoriščamo ta potencial in tudi s podjetji iz portfelja pomagamo pri mentoriranju drugih podjetij v portfelju. Jutri (pogovarjala sva se v sredo. op. p.) grem v London, kamor gre z mano predstavnik iStudia, ki bi rad tam spoznal določene agencijske ljudi, in do teh ljudi ga bo odpeljal naš prodajni zastopnik za Evropo v Celtri.

Vsak podjetnik mora imeti močan ego, sicer ne bo dober podjetnik, ker ga bo vsak dvomljivec na poti ustavil. Vsak start up ima številne negotove situacije, zato morajo zasledovati določen cilj. Ko pridemo zraven, skušamo njihovo usmeritev razumeti, in če se z njo strinjamo, gremo v sodelovanje. Da podjetnik razume vizijo, pa mora razumeti svoj produkt in potrebe trga. Mi mu skušamo pomagati, seveda pa pride do situacij, ko se ne strinjamo. Probleme rešujemo na pozitiven način, dokler ne vidimo, da je naša investicija hudo ogrožena.

Možnosti je veliko. Del denarja dajemo kot posojilo, ki se konvertira v kapital po vnaprej določenih pogojih. Če podjetje ne izpolnjuje teh pogojev, lahko sčasoma pridobimo večji delež od 49 odstotkov, kar pomeni tudi spremembo moči v podjetju. Če podjetje zaide v insolventne težave, pa imamo na voljo vzvode, da lahko prevzamemo podjetje. Vsi ti vzvodi so takšni, da si jih niti ne želimo doživeti. Najraje vidimo, da se naš delež, tako kot pri Celtri, z vsako novo investicijo drugega investitorja manjša, podjetje in njegova vrednost rasteta, naša vloga v njem pa zmanjšuje. Žal pa ni vedno tako.

V Sloveniji je trenutno sporočilo, ki ga širijo tudi mediji, precej napačno. Vsaka investicija se razume kot super uspeh, kot dosežen cilj. Ampak denar je sredstvo in podjetje je uspešno, ko raste, povečuje prihodke, zaposluje in da ustanovitelji (tehnološko) podjetje prodajo. To je naš cilj. Če je podjetje zbralo milijon evrov kapitala in so za to dali 30-odstotni delež, čez dve leti pa se proda za 5 milijonov evrov, bodo najbrž vsi zadovoljni, investitor in ustanovitelji. Če pa podjetje, ki je zbralo milijon, čez dve leti dobi še pet milijonov, pa se bo verjetno moralo prodati za 20 milijonov evrov, da bodo vsi zadovoljni, torej bo moralo podjetje tudi toliko bolj rasti. Vsaka nova investicija je potrditev pravega dela, ampak tudi velika nova obveznost.

Glavna težava so sicer odnosi med ustanovitelji podjetja. Dokler gre vse po načrtih in dokler imajo sredstva iz investicije, je vse v redu. V tem času je zelo pomembno spremljati odliv sredstev, da se denar porablja disciplinirano. Ko investicijskih sredstev zmanjka, pa se odnosi med ustanovitelji včasih skrhajo, razidejo se tudi pogledi na strategijo podjetja. Bolj kot investiramo, bolj nabiramo izkušnje in več časa porabimo, preden se odločimo za investicijo, ker se res želimo prepričati, da je vse tako, kot mora biti. Podjetniki na drugi strani pa se morajo zavedati, da so skozi proces spoznavanja z investitorjem zelo iskreni, sicer optimistični, ampak iskreni, ker če se kaj odkrije kasneje, je to zelo slabo. Zelo neradi vpletamo odvetnike, ampak če nekdo laže, je naša dolžnost do naših investitorjev, da se zadeve razčistijo.

Se je že zgodilo. Običajno se to zgodi, ko izčrpajo naša sredstva. Vsak podjetnik, ki se odloči za investicijo, ve, da smo tukaj zato, da oplemenitimo denar investitorjev, med katerimi smo tudi mi sami. Za pravo ceno smo zato vedno pripravljeni zapustiti podjetje. Če nekdo misli, da zanje nismo več dodana vrednost, si pač lahko poišče drugega investitorja ali sam zbere kapital in nas izplača. V vsakem primeru smo pripravljeni iti stran, ne pa za vsak denar.

Treba je povedati, da relativno veliko slovenskih start upov dobi investicijo. V ZDA jih dobi 0,02 odstotka kakršno koli investicijo, pri nas pa jih glede na število start upov dobi gotovo več kot 0,02 odstotka. Problem je le, da je ekosistem toliko manjši in ne beremo vsak teden, da je nekdo prejel investicijo. Se pa strinjam, da pri nas manjka angelskih investicij med 100.000 in 500.000 evri, predvsem ker nimamo poslovnih angelov, teh pa nimamo, ker še nimamo uspešnih podjetnikov iz tehnoloških podjetij iz preteklosti.

Najboljši poslovni angeli pri nas se bodo razvili iz ustanoviteljev današnjih tehnoloških podjetij, ki bodo podjetja prodali in del kupnine želeli reinvestirati v mlade talente.

Kar zadeva naš sklad, pa želimo biti aktivni investitor, z veliko dodano vrednostjo, in če bi investirali po 100.000 evrov ter imeli 150 start upov, ne bi šlo, ker jih ne bi mogli spremljati. Glede na velikost sklada imamo lahko okoli 10 do 12 start upov, s katerimi se lahko dnevno ukvarjamo.

LAUNCHub in Eleven sta pospeševalnika iz Sofije, ki sta dobila sredstva od European Investment Funda ravno za investicije okoli 100.000 do 200.000 evrov in za fazo, v kateri je mentorstvo zelo pomembno. Po Balkanu zbirajo podjetja in jih pod okrilje vzamejo za šest mesecev, kar je super za nabor start upov, ki so nato primerni za naš sklad.

Cela regija je en trg, ki ga ne smemo deliti. In zelo dobro je, da gredo naša podjetja v LAUNCHub, bolje kot da bi se potegovali za pospeševalnike v ZDA, ker niso vsi zreli za tja.

Če bi bili naši oblastniki razumni, pa bi v Sloveniji vzpostavili takšno davčno in zaposlitveno okolje, da bi cela regija targetirala k nam. Nekje v regiji se bo to vzpostavilo, za zdaj še ni jasno, kje, se bo pa gotovo tam, kjer bo najboljše okolje in največ denarja.

Kar zadeva start upe moram priznati, da najraje vidim, da se država čim manj vpleta vanje. Tudi nepovratna sredstva so zelo občutljiva tema. Po eni strani se je treba zavedati, da morajo tisti, ki to delijo, deliti pravično. Z javnim denarjem tega ne moreš početi po občutku, temveč po objektivnih kriterijih. Takoj ko imaš objektivne kriterije, pa imaš ljudi, ki znajo napisati boljšo vlogo kot nekdo drug, ki ima boljši produkt ali potencial za uspeh. Poleg tega preveč nepovratnih sredstev tudi ni dobro, ker se potem podjetniki preveč ukvarjajo samo s tem. Bolje bi bilo, da bi naredili spodbudno davčno okolje, z enostavno administracijo in fleksibilno delovno zakonodajo.

Zelo pa me denimo moti nepremičninski davek, ki bo bolj kot moje ciljne podjetnike prizadel ogromno obrtnikov, ki pač morajo imeti večji obrat. Režemo si vejo, na kateri sedimo. To je namreč še najbolj zdrav del gospodarstva. Povečini gre namreč za družinska podjetja, ki ne bodo nikoli dopustila, da jim obrt propade in nikoli ne bodo izčrpavala podjetja, ker vedo, da potem ne bodo imeli od česa živeti. V sosednji Furlaniji je denimo veliko takšnih uspešnih podjetij, ki plačajo ogromno davka, ampak zato, ker so uspešni. Če pa jih, in to še v času krize, obremeniš z višjim nepremičninskim davkom, pa ne bo šlo. Verjetno so to prvi ljudje, ki se bodo začeli odseljevati.