Ponedeljek, 28. april: Ko v življenju počneš to, kar te veseli
Čez mejo, v Gornji Radgoni, sta me že čakali dve čudoviti ženski – Nataša, lastnica Sen Cafeja, in Irena, čajna gospa, s katero prirejava posebne čajanke po vsej Sloveniji. Prisrčno srečanje po dolgem času. Podjetniške debate, spodbujanje na poti novih izzivov. To so tista prava srečanja, ko se zavem, da sodelujem z enkratnimi ljudmi, od katerih se marsikaj naučim. Pogosto se mi dogaja, da postanemo s poslovni partnerji zelo dobri prijatelji, stkejo se tiste prave vezi. Včasih me vprašajo, če je potem težje sodelovati, ko si enkrat prijatelj in ne več samo poslovni partner. Hm, kaj pa vem. Včasih je zagotovo težje postaviti meje in »udariti po mizi«, če kaj ni tako, kot smo se dogovorili. A moj način delovanja je tak, da se s prijazno besedo in pogovorom da marsikaj rešiti na način, da smo na koncu vsi zadovoljni.
Torek, 29. april: Tako malo je treba in tako velik je učinek
Ob 7.45 zvoni budilka. Prezgodaj zame! Nisem jutranji tip človeka. Navdih dobim šele, ko se večer prevesi v noč, zjutraj pa bi spala. A vem, da me čaka še en zanimiv dan, zato je lažje vstati. Najprej pogledam na moj prepametni telefon, kaj je novega. Dobim sporočilo od Sabine, da je moj včerajšnji podjetniški dnevnik dobro napisan. Vesela! Ostala sporočila samo preletim in jih pustim za zvečer. Potem kopalnica in zajtrk. Eva in Robi (Hiša vina Cuk) me že pričakujeta z domačimi marmeladami in toplimi pereci (to so prekmurske prestice, ki jih pojem, kolikor jih vidim).
Po zajtrku se poslovim in odpravim na pot proti Beli krajini. Janu (mojemu GPS-ju) zaupam, čeprav me včasih zapelje na stranske poti. Ker sem videla, da me tudi tokrat nekam čudno usmerja, sem uporabila glas ljudstva. Poklicala sem prijatelja Luko, ki je hitro preštudiral različne poti in nato izbral najprimernejšo. Pot iz Prekmurja do Bele krajine pelje čez hribčke in doline, tako da sem si kar dobro ogledala našo deželo. Navdušena, vedno znova in znova, sem si popevala pesem Louisa Armstronga: And I think to myself, what a wonderful world. V vožnji uživam, to je čas samo zame. Neke vrste meditacija. Med vožnjo se mi porajajo nove ideje, razmišljam o življenju, takrat imam čas, da v miru pokličem prijatelje ali poslovne partnerje (prostoročno!), opazujem pokrajino in poslušam svojo najljubšo glasbo.
Sreda, 30. april: Tvoje življenje je sporočilo svetu – naredi ga navdihujočega
Vem, da moram poslati še Eventio novičke, preden bodo prazniki in moji bralci na dopustu. Novičke vedno pošljem šele, ko dobim inspiracijo. Ko imam kaj pametnega, uporabnega ali pa vsaj zabavnega za povedati. Zelo pomembno se mi zdi, da smo do svojih strank pošteni in iskreni. To stranke čutijo, saj odseva iz vseh naših dejanj.
Ker bodo danes po vsej Sloveniji kresovi, je današnja tema novic kres. Nekaj napotkov, kako pripraviti domači kres in kje vse bodo kresovanja. Novičke poslane, jaz zadovoljna. Čaj se že pošteno ohladi, ker sem ga pozabila v kuhinji. Vseeno ga popijem. Vmes dobim SMS prijateljice Bojane, ki je prebrala moj podjetniški dnevnik: »Prebrala 2. del in nato še 1. Super napisano. Vedela sem, da imaš talent, ampak tole… Naslednje pride knjiga – bestseller. Objemček«. Povsem se raznežim. Knjiga? Hm, kdo ve. Vedno pustim vse poti odprte.
Četrtek, 1. maj: Ko pride čas, da postaviš sebe na prvo mesto
Pospravim, pogledam računalnik, mu pomežiknem in povem, da pride na vrsto kasneje, ter se odpravim spat. Odločila sem se, da bom poslušala svoje telo, ki je reklo, da ima dovolj vsega in bi malo počivalo. Zorici (soorganizatorki dogodka 500 podjetnic) sem sicer obljubila, da prideva s Tinom na obisk, da malo poklepetamo, a vem, da me bo razumela. Ko se ji javim po telefonu, ji je vse jasno. Dogovoriva se za srečanje naslednji teden, da dorečeva še zadnje podrobnosti glede predavanja Poslovni bonton s kosilom, ki ga organizirava za naše podjetnice.
Ko vstanem, s Tinom pojeva zgodnjo večerjo in se odpraviva v kino. Komedija. Ob kokicah se nasmejiva do solz. Prava sprostitev!
Petek, 2. maj: Zato imamo prijatelje
Petek je, kar pomeni, da je zadnji dan dopusta v Ljubljani. Po zajtrku se dobiva z mojim zelo dobrim prijateljem Luko, ki ga nisem videla kar nekaj časa. Včeraj je imel rojstni dan, pa še službo je zamenjal pred kratkim, tako da si imava veliko za povedati.
Najprej gremo v botanični vrt, nato pa peš ob Ljubljanici do starega dela mesta. Pot ob Ljubljanici me čisto prevzame. Vse urejeno, kotički za branje, počivanje, klepetanje, klopce, barčice, mir, super je. Se že vidim, kako bom tam kdaj sedela in delala, ko bom živela v Ljubljani.
Z Luko debatirava o njegovi novi službi. Tako lepo ga je poslušati, ko ima že tisoč idej, s kom in kako bi se lahko povezal. Vidim tisto podjetniško iskro v njegovih očeh in sem vesela, da je še en več med nami, podjetniki. Zavem se, kako pomembno je, da ima podjetnik ob sebi ljudi, ki verjamejo vanj, ki mu stojijo ob strani, ko je uspešen in še bolj takrat, ko niso najbolj rožnati časi. Kot pravi misel: Najboljši so ljudje, ki ti v življenju pokažejo sonce na oblačnem nebu. Ljudje, ki tako verjamejo vate, da začneš verjeti tudi sam. Ljudje, ki te imajo radi takšnega, kot si. Ljudje, ki so preprosto neponovljivi.
Srečna sem, da imam poleg Luke v življenju še kar nekaj neponovljivih ljudi, ki me spodbujajo na moji življenjski poti. Brez njih bi mi bilo precej težje.
Sobota, 3. maj: Ravno, ko je gosenica mislila, da je konec sveta, je postala metulj
Vstanem polna energije in naspana. Se vidi, da sem prejšnje dneve malo nadoknadila. Ta konec tedna ni ne Tina ne mame, tako da na hitro pojem zajtrk in se odpravim za računalnik. Čaka me kar nekaj dela. Najprej pregledam sporočila. Nič nujnega, praznično zatišje. Poslušam intervju s prvim pivovarjem in ga spravim v pisno obliko. Prelistam še nov izvod revije o vinu in pregledam hrvaško kulinarično revijo, ki je fenomenalna.
Zamislim se.. Ja, prihaja moj čas. Kar nekaj je bilo vzponov in padcev. Ko začneš s podjetništvom, ti malokdo pove, da lahko na uspeh čakaš leta. In da moraš biti vmes vztrajen in ne smeš obupati, čeprav bi marsikdaj najraje pustil vse skupaj. A je vredno vztrajati. Na mizi zagledam misel, ki mi jo je poslala Melita Zupančič: Just when the caterpillar thought the world was over, it became a butterfly (Ravno, ko je gosenica mislila, da je konec sveta, je postala metulj). Pika na i!
Nedelja, 4. maj: Naj bo vaše življenje en sam čudež
Danes razmišljam, kako se mi je ponovno potrdilo, da ne smemo nikoli, ampak res NIKOLI, sklepati, kaj razmišlja oseba na drugi strani, če nam tega ne pove in potrdi. Tako radi si v glavi naredimo različne filme, ki največkrat sploh niso resnični. Zaradi tega lahko pride do konfliktov, jeze, žalosti in še marsičesa. Pa tako malo je potrebno, samo komunicirati moramo ter si povedati, kar mislimo in čutimo.
Za mano je res lep dan in veselim se že večera, ko bo stanovanje spet polno, saj se vrneta tako Tin kot mama. Koliko si bomo imeli za povedati! Jutri pa s polno paro naprej, konec bo počitniškega zatišja.
