Ponedeljek, 20. januar:Tehnologija je kruta ljubica
Imam sicer napovedan sestanek za pripravo na evropski projekt podatkovnega rudarjenja, a do njega ne pridem, ker začnejo deževati urgence. Tipičen »manic Monday«. Sledi sestanek glede zaokrožanja. V maloprodaji se cene računajo skupaj z davkom, v veleprodaji pa brez. Ker so vmes zaokrožitve, so kompromisi nujni. Združujemo naš Pantheon s programom NoviPos, ki smo ga kupili marca 2013, zato je treba zagotoviti poenoteno delovanje. Sledi sestanek z Mirjam, vodjo Datalab Akademije, in ekipo iz marketinga. Tema: Pantheon konferenca, kjer bomo več kot 300 udeležencem predstavili trende v poslovni informatiki. Organizacija več kot dvajsetih predavanj je precejšen podvig. Popoldne imam prek skypa še videokonferenco z danskim podjetjem, članom našega raziskovalnega konzorcija, ki je zašlo v finančne težave. Tehnologija je kruta ljubica in ob nepazljivosti hitro ugrizne.
Sledi sestanek pri odvetnikih. Pred nami je tožba partnerja, ki je prodajal naše licence, ne da bi jih tudi kupil od nas. Temu pravimo piratstvo in pri teh smo ga našli že leta 2003, a ker so plačali kazen in obljubili, da tega ne bodo počeli nikoli več, smo sodelovanje nadaljevali. Leta 2007 se je zgodba ponovila, zato smo prekinili pogodbo. Oni so vložili tožbo na izgubljeni dobiček. Česar koli se zdaj v postopku dotaknemo, smrdi.
Torek, 21. januar:Balkansko pravosodje je kot ruleta
Kmalu po deveti uri sedem v avtomobil in se odpeljem v Pazin. Sodišče. Stranka nas toži zaradi neimplementiranosti Pantheona in stroškov, ki jih ima zaradi tega. Pri čemer pa je sedem mesecev pisala opis svojih procesov, ki bi jih po pogodbi morala narediti v 14 dneh. Gre za stranko, ki je pred nami zamenjala že dva sistema in za nami še enega. Tožba se vleče od sredine leta 2010 in predvidevam, da bo trajalo še kakšnega pol leta. Hrvaška ima po mojem mnenju od vseh držav nekdanje Jugoslavije najučinkovitejši pravosodni sistem.
Ne maram izgubljati časa in tole balkansko pravosodje, ki zastruplja ex-YU države, je kot ruleta: izgubljanje časa in denarja. Nepredvidljivi rezultati ubijajo podjetništvo.
Sreda, 22. januar:Švica: mirno, sproščeno, vse je mogoče
Vstajanje ob peti uri. Ob 6.30 na Brniku, hitro še osvežim elektronsko pošto za obdelavo na letalu in že letim proti Zürichu. Ko pristanemo, se spustim za dve nadstropji do lokalnega vlaka in čez dobre pol ure sem na sestanku v Paeffikonu. Skupaj s švicarskim podjetjem smo solastniki Datalab Albanije in se pripravljamo na odprtje Romunije.
Prvi sestanek: zaključni pogovori za ustanovitev Datalaba v Švici. O tem, kako drugačno je poslovno okolje tam, ne bi izgubljal besed. Mirno. Sproščeno. Vse se da. Prejšnjič smo se dobili tudi s predstavniki kantonalne vlade – prvo vprašanje: »Gospod Mertelj, kako vam lahko pomagamo?«. Naslednjemu: »Koliko delovnih mest boste ustvarili?« sledi še: »Kaj pričakujete od nas?« Pričakujemo precej. In jim to tudi povem. Danes se njihovi odvetniki že vračajo z odgovori. Simpatično. Zelo simpatično.
Zvečer se že vračam v Ljubljano. Pred vzletom imam še pol ure za pregled elektronske pošte. Ne maram letališč brez wirelessa. Med vkrcavanjem in letenjem se prenosnik malo ohladi. Tale elektronska pošta postaja pri 100 sporočilih na dan že prava tiranija. Od tega je namreč polovica neselektivnega dodajanja »v vednost« in »odgovori vsem«. Sem popolnoma netoleranten in če me kaka diskusijska skupina preveč nadleguje, zelo zoprno zarenčim. Brez zamere, ampak nehajte delati z mojim inbox časom kot svinja z mehom.
Četrtek, 20. januar:Odnos »vedno je bilo tako«
Zjutraj smo imeli snemanje za oddajo RTV Slovenija Tarča. Tema: nagrajevanje z delnicami, variabilne plače. Težka tema. Kako motivirati ljudi v deželi, ki svoje inženirje samo v davčni politiki tretira kot elito družbe? Ampak mi je z veseljem govoriti o tem. Prvič – ker sem ponosen na to, kar smo dosegli. Od garaže do borze in 18 odstotkov podjetja v delavskem solastništvu. Prvi in edini v Sloveniji smo z delniškim nagrajevanjem. Zelo rad bi ga še okrepil. Drugič – ker je treba vedenje o takih možnostih širiti.
Sledi reševanje zgrešenega dizajna izpred osmih let, ki pa zaradi količine naštrikane kode nad njim in potrebe po vzdrževanju združljivosti s prejšnjimi verzijami ni prav enostavno. Ni mi všeč predlagana rešitev. Porabi preveč prostora. Po pol ure neprijetno popenim soočen z »je bilo vedno tako« odnosom, z odgovori, ki nimajo zveze z vprašanji, ter z nezadostnim premislekom o sekundarnih vplivih ali lastnostih podatkov v njih. Prevzame me nezadržna želja, da bi zapustil sestanek. Žal ne gre. Enkrat smo že naredili »na polovico« in posledice trpimo še zdaj. Imamo srečo, da imamo še eno priložnost, da to popravimo. Grem se ven spihat in pretehtam alternative. Vstopim in povem, v katero smer naj naredijo. Dosti debat.
Popoldne letim v Skopje. Na letališču me pričaka Sašo, ki je sicer zadolžen za gradnjo makedonskega, bolgarskega, albanskega in kosovskega trga. Prideva do pisarn, tam že čaka Irina, sedanja direktorica. Jutri nas čaka pregled sodelovanja z makedonskim Telekomom, kjer skupaj malim in srednjim podjetjem ponujamo računovodstvo v oblaku. Cilji so večinoma doseženi, definirati moramo prihodnost in urediti manjše popravke.
Petek, 24. januar:Makedonija čaka Slovenijo
Dan v skopski pisarni. Z ministrstvom imamo pogovore o zadnjih dogajanjih v makedonskem kmetijstvu. Potrebujejo sledljivost za dostop do trgov, imajo dve veliki tuji investiciji, statistični podatki so težko uporabni... Poznano. Vpeljujejo nov program subvencij za kapitalske investicije, ki ga bodo vezali na kmetijsko poročanje in dobre prakse v kmetijstvu, prebujajo se zadruge... Zelo zanimivo!
Z naše strani: novosti na meddržavni iniciativi za poenotenje in odprtje kmetijskih registrov. Greh je, da imajo države ogromno digitalnih podatkov, ki bi jih lahko kmetje uporabili in s tem zmanjšali čas svoje birokracije. A za zdaj so te zbirke zaprte in se prepisujejo s papirja v računalnik, pa spet na papir in v drug računalnik. Potratno in ni čudno, da kmetje norijo. Ker države nimajo denarja, je padla ideja o združevanju resursov in delitvi znanja. Zdaj že nekaj mesecev čakamo, ali bo Slovenija prevzela ponujeno iniciativo. Makedonci so malo nestrpni in žalosti me, da se lahko le opravičujem.
Pozno popoldne dobim elektronsko pošto, da je delnica danes zrasla za 16 odstotkov, na 2,90 evra. Zadnje leto in pol solidno in konstantno rastemo s simpatičnimi trgovalnimi volumni – celo v tej lokalni borzni suši in nelikvidnosti. Če nam bodo zvezde naklonjene, bomo eksplodirali.
Sobota, 25. januar:Ne berem več domačih medijev
S Sašem imava podrobno debato o trgih, ki jih pokriva. Albanija ima otroške bolezni. Interesa za Pantheon je precej, a se prodaja zelo počasi zaključuje. Značilnost lokalnega trga in nespretnost naše prodajne ekipe tam. V glavi izračunam potrebe po obratnem kapitalu. Oblikujeva program za naprej, ki vsebuje tudi predlagano dokapitalizacijo v višini 20.000 evrov. Prav kapitalske ustreznosti so tiste, ki običajno pokopljejo pohod podjetja v tujino.
Vedno se zgodi kaj nepredvidenega in potrebuješ rezervo. Če je nimaš, potem lahko le gledaš, kako se 90-odstotno postavljena investicija sesuva brez rezultatov in pogosto potegne za sabo v brezno tudi matično podjetje. Skoraj 20 let pozorno opazujem srednja in mala podjetja v regiji in takih zgodb sem videl nešteto. Naučil sem se nekaj enostavnih pravil: na Balkanu so vsi v sorodu, zato se je lokalcu z zvezami v vladi prej kot ne treba izogibati in ne graditi uspeha podjetja na obljubah. Potrebuješ od 50 do 150 odstotkov več kapitala in trajalo bo dva- do petkrat več časa, kot kažejo začetne ocene. Balkanski moški so uporabni večinoma samo v prodaji, druga dela pa zaupaj ženskam. Sploh tista, kjer sta potrebni vztrajnost in natančnost.
Na Kosovu smo dobili še dve novi partnerski podjetji in mreža počasi dobiva obliko in težo. Imamo nekaj idej, kako revolucionalizirati situacijo, a bomo še malo počakali. Trg je premajhen, da bi hranil razvoj resnega konkurenta, bistveno premajhen za resno prisotnost katerega koli velikega igralca in zato lahko zelo preudarno porabljamo moči.
Na letalu se mi ne da pisati in zato preberem Wall Street Journal. Bistveno raje kot domači tisk. Vse do lani novembra sem vedno z veseljem prihajal v Slovenijo, takrat pa sem ob vračanju prvič občutil tesnobo in neprijetnost. To sem omenil prijatelju in nisem bil presenečen, ko mi je priznal podobno: »Sem slišal poročila v taksiju in sem se želel kar obrniti.«
Naslednji teden bo spet zelo dinamičen.
