Podjetniški dnevnik Primoža Jakina (3): Pirati in igranje po pravilih

Zjutraj z eno roko odklepam svojega službenega peugeota (makina in pol – 27 prestav in 1 konj, ki to poganja), z drugo hranim svoj ego – pregledujem množico mailov na telefonu. Vodja projektov mi posreduje eno od prijav na razpisano študentsko delo. Del nje gre takole:

»Če sem popolnoma iskrena, me [na študentskem servisu objavljeno delo] ne zanima neki ful. Lahko bi rekli, da prav nič. Zanima me delo v vašem podjetju, ker izgledate prav kul - torej je tale prijava le način, s katerim se nameravam infiltrirati in vas omrežiti s svojo awesomeness.«

Hej, mar ni pravilo, da se pošlje uradni CV in mail, ki se začne s »Spoštovani«? (Heidi, če tole bereš – well played ;)

Dober mesec nazaj sem na povabilo podjetja iPROM izvedel predavanje o družbenih medijih. Po predavanju dve udeleženki pristopita do mene, pohvalita dogodek in mi stisneta roko. Hej, mar ni pravilo, da po predavanju samo vljudno zaploskamo in gremo domov?

Bralec mi je na LinkedIn poslal (zelo funky) konstruktivno kritiko videovsebin na našem blogu. Hej, mar ni pravilo, da svoje mnenje zadržimo zase, še posebno, če nas ni nihče nič vprašal?

Ne, ni pravilo. Je le naučena smernica, ki se je držimo ker: a) se nam zdi prav, b) nam je to lažje ali c) si drugače ne upamo. Ampak včasih je pač dobro izvesti kapitana Barbosso, poslati piratski kodeks nekam, kamor sonce ne sveti in zgodbo zapeljati v novo smer. Zgornje tri situacije so mi res vtisnile v spomin. Še več tega! To še posebej velja podjetništvo, kjer se najboljše stvari zgodijo, kadar ne igramo povsem po pravilih.

PS: da se znajo tudi veliki igrati gusarje in pozabiti na kodeks, je nedavno dokazal ruski Starbucks z ugrabitvijo kavnih lončkov svojih konkurentov. Za nekatere nesramno (a učinkovito), za druge genialno (in učinkovito).