Več kot mesec dni je minilo, odkar je državni svet izglasoval veto na zakon o ukrepih za stabilnost bank, sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije pa je v državni zbor skupaj z več kot 3000 podpisi vložil pobudo za razpis zakonodajnega referenduma o tako imenovani slabi banki. V zadnjem mesecu dni je bilo veliko govora o tem, kako sindikati in nato opozicija s svojimi referendumskimi zahtevami rušijo suverenost države, ki da zaradi njih na mednarodnih trgih izgublja verodostojnost, izgubili in znova našli so se podpisi sindikata, deževale so zahteve po odstopu odgovornih, edino, o čemer ni bilo govora, je, na kakšen način bo država dejansko sanirala bančni sistem, koliko bo to stalo davkoplačevalce in nič ne kaže na spremembe.
Šušteršič dvomi o legitimnosti sindikata
Potem ko se je na poti med državnim zborom in ministrstvom za notranje zadeve izgubilo 36 listov s podpisi za referendum o slabi banki, so na ministrstvu za finance včeraj poskrbeli za novo hladno prho sindikatu. V sporočilu za javnost, ki so ga objavili po ponedeljkovih večernih pogajanjih, namenjenih preprečitvi referenduma, so namreč podvomili o demokratični legitimaciji sindikata. Ta po oceni ministrstva, ki se bo v naslednjih tednih očitno še močneje oprijelo taktike po načelu »deli in vladaj«, da lahko torej le sami določajo, kaj je prav, ne zastopa več interesov samega članstva, ampak »širše družbene interese«. Sindikat so obtožili tudi, da je popolnoma spremenil pogajalska izhodišča glede umika referenduma o slabi banki, saj da zdaj kot prvi ukrep za sanacijo bančnega sistema zahteva dokapitalizacijo bank. Nasprotno predsednik sindikata Tomaž Kumer zatrjuje, da je bila to ena od njihovih glavnih zahtev že od samega začetka pogajanj. Grob napad finančnega ministrstva na sindikat je nerazumljiv, sploh če se to resnično želi izogniti referendumu. Da smo tik pred njim, je v prvi vrsti odgovorno prav finančno ministrstvo, ki od poletja dalje pri tako pomembni temi ni prisluhnilo ne argumentom opozicije ne argumentom centralne banke, stanovskemu združenju bank in številnim strokovnjakom, ki so opozarjali, da je ustanovitev slabe banke, s katero so se že opekli v nekaterih drugih državah, kot je Irska, enostavno slab koncept reševanja slabih bančnih bilanc. Finančno ministrstvo poleg tega vse do danes še vedno ni pojasnilo, kakšna je luknja v slovenskem bančnem sistemu, niti na kakšen način se je bo lotilo. Spomnimo, da je zakon o ukrepih za stabilnost bank zgolj lupina načrta reševanja slabih bančnih posojil, medtem ko bo glavna vsebina ukrepov vključena v podzakonske akte.
V državah, ki so se lotile reševanja bančnega sistema, so javnosti vnaprej predstavili predvidene stroške sanacije, pri čemer velja opozoriti, da so se ti praviloma vedno izkazali za preveč optimistične, končni strošek pa je bil znatno višji. Čeprav finančno ministrstvo vseskozi vztraja, da je slaba banka ednini način reševanja bančnega sistema, to preprosto ne drži. Evropske države so banke reševale z likvidnostnimi posojili centralnih bank, neposredno pomočjo prezadolženim komitentom, dokapitalizacijami, garancijami za bančne obveznosti in le redke so se odločale za prenos slabih terjatev na posebno družbo zunaj bank.
Spomnimo, da je Pahorjeva vlada bankam jamčila za njihove obveznosti, po izdaji državne obveznice sredstva naložila kot depozite v banke in deloma dokapitalizirala SID banko in NLB. Po tistem, ko je razlika med posojili in depoziti nebančnemu sektorju konec leta 2008, torej po koncu prvega mandata Janševe vlade in ko je centralno banko že dve leti vodil Marko Kranjec, znašala že vrtoglavih 12,9 milijarde evrov, je Pahorjeva vlada tudi s finančno injekcijo bančnemu sistemu do konca leta 2011 pomagala razliko znižati na 8,8 milijarde evrov, kar pa še vedno ni bilo dovolj za to, da bi se saniral prezadolžen slovenski bančni sistem. Janševa vlada je prišla na oblast s predvolilnimi obljubami, da država za reševanje bank ne bo namenjala sredstev, a ideja se ji je že ob junijski dokapitalizaciji NLB sesula. Belgijska KBC je kljub dolgotrajnim pogajanjem tik pred zdajci od sodelovanja pri dokapitalizaciji NLB odstopila, sredstva pa sta nato zagotovila Kad in Sod. Od takrat dalje se je neuspešno najprej lotila bančnih bilanc s prenosom slabih terjatev v višini od treh do šestih milijard evrov na Slovenski državni holding, a je tudi ta načrt zaradi opozoril, da zdravega premoženja države ne gre mešati s slabimi terjatvami bank, opustila. Luč dneva je posledično ugledal predlog zakona o sanaciji bank, ki je bil takoj deležen ostrih kritik strokovne javnosti, a je finančno ministrstvo ostalo neomajno.
Krinka za netransparentno privatizacijo
Vedno bolj postaja jasno, da je slaba banka zgolj krinka za zaključek netransparentne privatizacije slovenskega gospodarstva, kar je verjetno eden poglavitnih razlogov za to, da se vlada tako oklepa rešitve, ki ji omogoča popolni nadzor ne zgolj nad bančnim sistemom, ampak tudi nad večjim delom gospodarstva. Banke bodo namreč prisiljene odločitvam vladajoče politike, ki bo povsem obvladovala slabo banko, med drugim prepustiti tudi zasežene deleže slovenskih podjetij, do katerih so prišle po tistem, ko njeni komitenti niso mogli več odplačevati posojil. A na primer Abanka je že prodala zasežene delnice Mercatorja, prodajata se cerkvenemu Zvonu zasežena deleža Heliosa in Cinkarne Celje in pri prodaji zdravih podjetij očitno banke ne potrebujejo posrednika, to je načrtovane Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki bo ustanovljena na podlagi zakona o slabi banki. Da razlike med slabimi in dobrimi terjatvami ne bo in da se bodo skupaj s slabimi posojili prenašala vsa zavarovanja, je finančni minister Janez Šušteršič zatrdil že večkrat. Terjatve se bodo na DUTB prenašale z diskontom, njihovi kasnejši kupci pa bodo pri tem ne le zaslužili, pač pa bodo lahko skozi pretvorbo terjatev v kapital poceni prišli do lastništva podjetij. Vedno več je namreč informacij, da se okoli vlade že sučejo interesenti, ki bi prek nakupa terjatev od DUTB želeli do Iskre Avtoelektrike, Elana, Cimosa, Trima in drugih.
Ravno netransparentna prodaja premoženja je glavna bojazen sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije, ki ji ob strani že vseskozi stoji njihova sindikalna centrala, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Čeprav se ti že vseskozi udeležujejo pogajanj z ministrstvom za finance, je slednje njihovo sodelovanje pri pogajanjih včeraj prvič problematiziralo. Burno reakcijo ministrstva je najverjetneje spodbudilo tudi sodelovanje novega člana pogajalske skupine sindikatov Marka Goloba, nekdanjega člana uprave Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN), ki ga je državni zbor na predlog vlade razrešil. Sindikat je protestiral, ker je finančno ministrstvo včeraj Goloba poskušalo strokovno diskreditirati. »Tudi v naši pogajalski skupini nismo komentirali strokovnosti članov nasprotne pogajalske strani in smo se držali načela korektnosti in spoštljivosti do sogovornikov,« pravijo v sindikatu. Njegov predsednik Kumer je ravnanje ministrstva označil za neodgovorno, saj so se, kot je dejal, z ministrstvom dogovorili, da ne bodo obračunavali prek medijev. Zaradi neodgovornosti Šušteršičevega ministrstva je bilo včeraj v sindikatu slišati celo razmišljanja o predčasni prekinitvi pogajanj. V vsakem primeru se ta zaključijo v ponedeljek, ko začne teči 35-dnevni rok za zbiranje 40.000 podpisov, kolikor jih sindikat potrebuje za razpis referenduma o slabi banki. Sindikat se bo, kot smo izvedeli, še naprej zavzemal za alternativne predloge slabi banki in ne bo presenečenje, če bodo vladi kot eno od možnosti za dogovor ponudili rešitve, ki jih zagovarja centralna banka, med drugim, da bi morala ona in ne politika odločati o načinu in obsegu reševanja slabih bančnih bilanc. Banka Slovenije je bila nasprotno doslej izključena iz ene najpomembnejših tem slovenskega bančništva v zadnjih dvajsetih letih, to je dogovorov o načinu njegove sanacije.
