Tokio velja za meko potrošništva, posamezni njegovi predeli pa so namenjeni določenim ciljnim skupinam potrošnikov. Okrožje Sugamo je tako namenjeno predvsem starejšemu prebivalstvu. Dvigala na tamkajšnji podzemni železnici se pomikajo počasneje, trgovine na nakupovalni ulici Džizo Dori pa ponujajo sprehajalne palice, kreme proti staranju in čaj za blaženje bolečin v sklepih. Po drugi strani pa soseska Huradžuku kaže popolnoma drugačno sliko – tam vlada moda, ulice pa so posejane s trgovinami z oblačili.
Bleščeči svet pa je le iluzija. Več let tretje največje gospodarstvo sveta živi s pomočjo ogromne količine izposojenega denarja, s čimer prekaša vse druge države na svetu. V zadnjih desetletjih so japonske vlade nakopičile kar 11 tisoč milijard evrov dolga, kar znaša kar 230 odstotkov letnega bruto domačega proračuna (BDP). Grški dolg denimo znaša »zgolj« 165 odstotkov BDP.
Ujeti v spiralo
Japonska, povojni gospodarski čudež, si ni nikoli opomogla od strmoglavljenja borze in nepremičninske krize, ki jo je doletela v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Vlada je morala reševati banke, več zavarovalnic je propadlo. Vse od takrat je država ujeta v spiralo deficita, iz katere ne more pobegniti.
Spiegel opozarja, da se to dogaja v relativni obskurnosti, kar lahko pripišemo bizarnemu pojavu – za razliko od zadolženih gospodarstev območja evra, Japonska plačuje minimalne obresti na izposojen denar, natančneje 0,75 odstotka.
Razlog za to je preprost. Za razliko od držav v območju evra, si Japonska večino denarja izposodi od lastnih državljanov. Domače banke in zavarovalnice so kupile 95 odstotkov državnega dolga z denarjem Japoncev. Ti so očitno tako zelo prepričani, da bo njihova država nekega dne lahko plačala svoje dolgove, zaradi česar nadaljujejo s posojanjem navidezno neskončne količine denarja.
»To se ne more več nadaljevati«
Strokovnjaki pa opozarjajo, da se to ne more več dolgo nadaljevati. Profesor ekonomije na tokijski univerzi Takatoši Ito opozarja, da bi lahko Japonska postala naslednja Grčija, če se stvari ne bodo kmalu spremenile. »Denarja bo enkrat zmanjkalo,« je prepričan Ito, ki je s kolegi izračunal, da tudi če vsi Japonci investirajo vse svoje imetje v državne obveznice, bi to zadostovalo zgolj za nadaljnjih 12 let.
Kdo pa bo reševal Japonsko, ko bo dosežena kritična točka? »Če bo Japonska prisiljena iskati tuje vlagatelje, bo dolžniška kriza neizogibna,« opozarja Jörg Krämer, glavni ekonomist pri Commerzbank, drugi največji nemški banki.
Že nekaj časa si japonske banke lahko izposodijo denar od centralne banke z minimalno obrestno mero. Japonska centralna banka tako počne točno to, kar od Evropske centralne banke zahtevajo številni evropski politiki (sploh tisti iz zadolženih držav na jugu EU) – financira japonsko vlado. To sicer zanika, tudi metode so malo drugačne, toda ko potegnemo črto, je rezultat identičen, piše Spiegel.
Abe že pritiska na centralno banko
Strategija pa zaenkrat ni bila uspešna. Guverner Japonske centralne banke Masaki Širakawa priznava, da so učinki njihove monetarne politike v tem trenutku zelo omejeni. »Denar je tu, likvidnost je zadostna, obrestne mere zelo nizke – toda podjetja še vedno ne izkoriščajo teh finančnih pogojev. Donosnost naložb je prenizka,« je povedal Širakava.
S prihodom novega premierja, konservativca Šinza Abeja, je Širakawa pod še večjim pritiskom. Abe želi od centralne banke praktično neomejeno količino denarja, ki bi šel v gospodarstvo. Če se Širakawa s tem ne bo strinjal, je Abe že opozoril, da je pripravljen spremeniti zakonodajo in centralno banko postaviti pod vladni nadzor. Krämer opozarja, da bilo to podobno kot bi z avtomobilom vozili proti zidu in tik pred trkom do konca pritisnili na plin.
Že nekaj dni pred Abejevim imenovanjem na mesto premierja, kar se je zgodilo 26. decembra, je japonska centralna banka okrepila program spodbud za gospodarstvo. Sredstva, namenjena za odkupe obveznic, je povečala za 10.000 milijard jenov na okoli 101.000 milijard jenov (za 90,1 milijarde evrov na 910 milijard evrov). Opazovalci so potezo označili za »zgodnje božično darilo novemu premierju«. Z denarjem si bo vlada sicer lahko kupila čas, slej ko prej pa se bo morala lotiti tudi reform.
