Če vprašate Žigo, je prihodnost ženskega spola, čeprav vam bo hkrati hitro rekel, da mu ni lahko z ženskami v pisarni. Še dobro, da je v ožji ekipi tudi Matic. Pri nas smo ženske v veliki večini. In to me nikoli ni motilo, kljub temu da sem bila sama dolgo mnenja, da je z moškimi lažje delati. A velik pomen v odnosih ima zrelost in vrednote človeka. Tako da mojih žensk Uršule, Petre, Ane, Mateje, Maje, Deje in Tanje ne bi zamenjala za moške. A to ne pomeni, da pri nas niso dobrodošli, ker so tako redki, se jih še bolj razveselimo.
V novembru sem se imela priložnost v Dubaju udeležiti arabskega ženskega voditeljskega foruma v organizaciji Dubai Women Establishment, kjer so bile prisotne ženske, ki zasedajo vodilne položaje v regiji, tudi v bančnem in energetskem sektorju, ki sta izrazito moška. Bila sem šokirana. Nad lastno nevednostjo in predsodki. In nad našo omejenostjo. Mislimo si, da smo napredna družba, da so ženske pri nas enakopravne, cenjene in predvsem, da so v arabskem svetu zapostavljene. O tem sem imela priložnost govoriti tudi z nekdanjim novinarjem iz ZDA, udeležencem foruma, ki mi je zatrdil, da je nekdaj sam pisal take članke le zato, da so prišli na prvo stran. Takoj, ko je pisal o ženskah v arabskem svetu kot pomembnih članicah družbe, je članek pristal na zadnji strani, če je sploh dobil mesto v časopisu.
Najbolj se me je dotaknila zgodba Sare Akbar, CEO Kuwait Energy. Prva in edina ženska v regiji v naftni in plinski industriji na vodilnem položaju. A začela je preprosto na začetku, s službo v pisarni in nenehnim bojem, da se preizkusi v delu na naftni ploščadi. Ko je končno dobila dovoljenje, sicer za pol krajši čas od moških kolegov, je ob predvideni menjavi moški ni upal zamenjati zaradi spremenjenih razmer na morju, sama pa kljub nevarnosti ni želela zapustiti ploščadi. Tako je dobila priložnost, da je oddelala cel delovnik, nadrejeni pa ni več dvomil v njene sposobnosti.
In to je zgodba, ki je lahko navdih mariskateri mladi ženski danes, tudi v Sloveniji. Z jasnimi cilji se da daleč priti, a je treba zato tudi trdo delati. Raziskava Mladina 2010 pravi, da so mlade ženske v Sloveniji v precej slabšem položaju kot mladi moški, predvsem kar se tiče zaposlitve, čeprav so višje izobražene od svojih kolegov. Podoben problem je v zastopanosti žensk na vodilnih položajih v gospodarstvu in politiki. In vprašanje, ki se mi poraja je, zakaj država toliko vlaga v izobrazbo žensk, če jim nato ne damo možnosti, da to znanje uporabijo in ustvarijo dodano vrednost? Seveda to ni izziv le v Sloveniji, a vprašanje je, kakšna je volja pri nas, da na tem področju kaj storimo. Kmalu po zaključku foruma v Dubaju je na primer vladar Dubaja, šejk Mohammed, sporočil odločitev, da morajo vse korporacije in vladne organizacije v Združenih arabskih emiratih v svoje odbore vključiti ženske.
Vedno pogosteje pa s strani starejših slišim opažanja, da so v generacijah, ki prihajajo, ženske veliko bolj uspešne, prodorne, imajo jasne cilje in da bodo v prihodnosti moški morali storiti veliko več, da jim bodo lahko konkurirali. Veselim se teh časov, a kljub temu opažam, da je moja generacija ženskih predstavnic do neke mere še vedno ujetnica razlikovanja med spoloma. Mlade ženske se v primerjavi z moškimi kolegi ne upajo izpostaviti, narediti prvega koraka na samostojno pot in so ponavadi manj ambiciozne, se hitro zadovoljivo s ponujenim in ne gradijo na svoji socialni mreži. Tudi sama sem na svoji poti izkusila moški šovinizem, a je pomembno, da se kot oseba znaš postaviti zase. Danes mora ženska biti močna oseba, če želi uspeti na svoji poti. To pa ne pomeni, da pozabi na to, da je ženska. Ko se ženske enkrat odločimo in stopimo na svojo pot, nas nihče več ne more zaustaviti. Zato je ena od mojih želja za prihodnost, da bi mlade ženske spodbujala, da stopijo ta korak naprej, v neznano, sprejmejo izzive in uporabijo vse svoje znanje in potenciale.
Hvaležna sem, da je v zadnjem času okoli mene vse več žensk, ki so mi za vzgled. Ajšo, Mario, Violeto in Ksenijo sem omenila že v osnovnem opisu, dodajam tudi mojo prvo pravo mentorico Aleksandro Brank, Tino Pustovrh Puc, Sonjo Šmuc, Tjašo Kolenc Filipčič in seveda mojo mamo Olgo. Žensko, ki je s svojim zgledom poskrbela, da nikoli nisem pomislila, da kot ženska česa ne zmorem. Hvala vsem, vsaka na svoj način prispevate k mojemu zorenju.
Sedaj pa je čas za obisk prijateljice. Ženska mora vsake toliko poskrbeti zase, Olja pa mi bo pomagala, da bom v prihodnosti še bolj samozavestno korakala po svetu. Z nestrpnostjo pričakujem druženje ob raziskovanju omare z namenom ustvarjanja novega osebnega stila. Recite kar hočete, lepo je biti ženska.
