Zakaj se mi zdi dobro, da bi se večkrat preklopil na izi. Mnogokrat se mi je že zgodilo, da sem se z določenim problemom ubadal dalj časa. Bolj ko sem se zakopal v problem, bolj se je le ta kompliciral. Problem je kot živ organizem, bolj kot ga maltretiraš, bolj odporen postaja. Pri kompleksnih problemih se rešitve pojavijo šele, ko daš problemu prostor, da zadiha in se sprosti. V večini primerov za rešitev naredimo dovolj, le za hip bi se morali sprostiti in problem bi se rešil sam od sebe. Seveda se nič ne reši samo od sebe, če ne pripravite terena za samorešitev.
Vsi verjetno dobro poznate zdravnika Housa in njegov način reševanja bolnikov, ki so zboleli za nenavadnimi boleznimi. Končna rešitev problema se mu ponavadi porodi šele, ko se z enim izmed kolegov zaplete v pogovor o nečem tretjem. S tem, ko se za nekaj časa odmakneš od problema, se v najbolj nenavadnih trenutkih pojavijo najbolj nekonvecionalne rešitve. Na žalost se v resnici zadeve ne rešijo vedno tako hitro, kot pri Housu, lahko pa iz lastnih izkušenj povem, da je tak pristop zelo dobrodošel v poslovnem svetu in tudi nasplošno.
Pri svojem delu se dosti ukvarjam z oblikovanjem blagovnih znamk in njihovimi poimenovanji. Gre za kreativno delo, pri katerem hitro zadaneš ob zid in se enostavno ne moreš premakniti z mesta. Ideja, ki je v glavi ali na papirju se tja prilepi in se nikakor noče odmakniti novim, boljšim rešitvam, ki si jih želiš. V takih trenutkih se lahko v nedogled boriš sam s sabo ali pa si vzameš nekaj časa na izi. V teh izi trenutkih so se mi navadno rešitve izkristalizirale, lažje sem zadihal in v razmeroma kratkem času dokončal delo.
Poskusite kdaj. Kadar uspe, je presneto vznemirljivo.
