Že dejstvo, da pišem podjetniški dnevnik kot psihologinja, kot antropološka raziskovalka, kot povezovalka skupnosti na coworkingu, kot občasna PRovka za umetniške projekte, kot bivša učiteljica srednješolcev in prihodnja učiteljica na Univerzi za tretje življenjsko obdobje in še 100 stvari vmes, kaže, da se današnja podoba podjetnikov spreminja. Sama sebe ne vidim kot podjetnico, verjetno je to skoraj zadnji opis, katerega bi si pripisala, pa vendar, da lahko zaslužim denar za vse, kar me zanima, moram podjetniško delovati in razumeti podjetniško logiko.
Velik problem je, da študenti, z izjemo ekonomistov, na fakultetah praviloma ne dobijo nikakršnjih podjetniških znanj. Pa vendar psiholog, ki odpira svojo psihoterapevtsko prakso, prav tako nujno potrebuje osnovna računovodska in poslovna, pa tudi marketinška znanja kot ekonomist. Sploh danes bi bilo potrebno programe na fakulteta ustrezno prilagoditi v tej smeri, saj prek coworkinga opažam (k nam namreč veliko hodijo absolventi in sveži diplomanti), da se mladi večinoma zavedajo, da iskanje službe ni opcija in da bo morala večina njih odpirati lastna podjetja, če želijo preživeti.
Podjetništvo v Sloveniji ima bolj kot ne negativni prizvok, predvsem na račun vse korupcije, ki se dogaja v našem gospodarstvu. Zadnjič smo debatirali, da medtem ko so naši starši protestirali proti direktno omejujočem, totalitarnem sistemu Jugoslavije, so tisti, ki so naredili največ škode za prihodnost naše generacije, delovali veliko bolj premeteno, veliko bolj nevidno. Če so naši starši npr. protestirali za svobodo govora, ki jim je bila omejevana, mi kot gimnazijci in študenti, razen če bi bili ekstra vizionarski makro ekonomisti, nismo razumeli škode, ki jo bodo prinesli zakoni, ki so omogočili divjo privatizacijo podjetij in torej nismo vedeli, da se moramo proti temu boriti.
Danes vemo veliko več. Ko spremljamo zgodbe Vegradovih delavcev, zgodbe oproščenih kriminalnih združb in pomiloščenih korporativnih kriminalcev ter politikov v številnih sodnih postopkih se zavedamo, da za nas ne bo poskrbel nihče, razen nas samih in naše kreativne skupnosti. Nimamo zaupanja v državo, nimamo zaupanja v sistem, še večje nezaupanje imamo do politikov.
Nasprotno, pa zaupamo v lastne sposobnosti, naš ustvarjalni potencial in vezi, ki jih pletemo med sabo, da si pomagamo preživeti. Prihaja generacija, ki ne verjame v neoliberalistične modele maksimizacije dobičkov, ampak svoje modele razvija v skladu z socialno podjetniškim principom optimizacije le-tega. Prihaja generacija, ki ji predhodniki niso pustili ničesar vrednega, zato nima strahu, da lahko karkoli izgubi. Prihaja generacija, ki bo skušala z novimi pristopi popraviti škodo, ki so nam jo zapustili tisti, ki že od devetdesetih let naprej grabijo vse, kar se sveti. Prihaja generacija kreativnega razreda, večinoma samozaposlenih ljudi, ki so že v štartu brez pravic, ki jih zagovarjajo sindikati. Prihaja generacija, ki se zaveda, da so doslej v slovenskem gospodarstvu največ zaslužka pobrali premeteni posredniki in banke, namesto tistih, ki dodano vrednost dejansko ustvarjali. Prihaja generacija, ki se jih zdi povsem logično razmišljati in delovati globalno, ob sočasni skrbi za lokalno skupnost in okolje – Gaio v Lovelockejevem smislu.
Prihaja generacija inteligentnih mladih ljudi, ki sami sebe najprej označuje kot ustvarjalce, šele potem kot podjetnike ali karkoli drugega. Vzpon kreativnega razreda, ki ga je že v devetdesetih napovedoval Richard Florida, je ena redkih svetlih točk, ki jo prinaša ta kriza, ki odplavlja veliko tistega kar je bolnega in pokvarjenega. Navsezadnje, čeprav se nam včasih zdi, da je na svetu mnogo problemov, pa je v resnici samo eden – način, kako razmišljamo o njem …
