Če želimo delati koristen razvojno strateški marketing, pa moramo razmišljati širše, iskati vzajemne rešitve, za podjetja (naše naročnike) in ljudi. Dober projekt je le tisti, ki združi oboje, vse ostalo so samo smeti. Prav zato Memo Institut ni podpisnik Esomarjevega kodeksa, saj so po moji presoji členi preohlapni v smislu varovanja pravic človeka. Namesto tega kodeksa, pri delu na Memu sledimo etičnemu kodeksu psihologov.
Nasploh me zanima drugačno tržno raziskovanje, predvsem področja, ki še niso dobro raziskana. 99% vseh raziskav potrošnje se ukvarja z razumevanjem potrošnje, le kakšen odstotek pa raziskuje nepotrošnjo. Ravno raziskovanje nenakupovanja pa se mi zdi bistveno, da bolje razumeš tudi potrošnjo.
Leta 2006 sem začela intenzivno raziskovati nakupovalne diete, saj me je zanimalo ali in na kakšen način lahko zmanjšana potrošnja izboljša kakovost življenja. Ta raziskovalni projekt je bil moje magistrsko delo in ob oddaji dispozicije sem večkrat slišala opazke, da je nesmiselno namenjati energijo tovrstnim hipi idejam. Ker sem rabila kar nekaj časa, da sem raziskavo končala – namreč kar 1 leto sem spremljala življenja ljudi, ki niso kupovali ničesar razen najbolj osnovnih življenjskih potrebščin – se je vmes pogled ljudi bistveno spremenil. Namreč zagovor dela sem imela tik po zlomu finančnih trgov in na FDV-ju so se profesorji odločili, da mi ravno zaradi raziskovanja hipi idej, ki ljudem v krizi lahko pomagajo bolje živeti, celo dodelijo nagrado za najboljše magistrsko delo leta 2009.
Že včeraj sem napisala ključno odkritje raziskave, ki je, da je zmanjšanje potrošnje ljudi na nek način prebudilo. Prej pasivni potrošniki so postali veliko bolj aktivni državljani, bolj senzibilni za krivice sveta in opolnomočeni, da lahko s svojimi dejanji dejansko delajo doprinesejo k spreminjanju ekonomije. Namesto kupovanja dobrin, so morali vložiti veliko več svojega časa za zadovoljitev svojih potreb. Pri tem so morali postati veliko bolj iznajdljivi in ustvarjalni, predvsem pa so se morali začeti veliko bolj povezovati, preseči individualizem in postati del skupnosti. Eden izmed ljudi, ki sem jih vključila v raziskavo je bil tudi Collin Beaven , ki je o svoji dogodivščini posnel tudi dokumentarec, ki je bil med drugim leta 2009 predstavljen na Sundance filmskemu festivalu. Če želite o moji raziskavi prebrati kaj več, pa kliknite , vaše refleksije na projekt pa več kot dobrodošle!
Nasploh ne verjamem, da je življenje brez potrošnje možno ali potrebno. Vendar pa je pomembno razmisliti kakšne potrošniške odločitve sprejemamo. Nakupovalne diete koristijo, da sploh prepoznamo svoje vzorce in jih spreminjamo v smeri bolj trajnostne potrošnje. Kupovanje lokalnih, ekoloških in bolj trajnih proizvodov, izbor izdelkov pravične trgovine, izbiranje izdelkov z malo embalaže, eliminiranje posrednikov, ki zgolj služijo z maržami in ne ustvarjajo dodane vrednosti, … vse to so pametne izbire. Če kupuješ manj, lahko za tiste izdelke, ki jih kupuješ tudi nameniš več denarja. Tako dejansko z nakupovalnimi dietami ne uničuješ ekonomije (kar je velikokrat kritika različnih nakupovalnih bojkotov), ampak daš denar tistemu, ki dela dobro in šibiš tistega, ki skrbi le za svoj interes.
Čeprav sem se držala sobotnega , sem šla popoldne vseeno obiskat prijateljice, ki prodajajo svoje ročno narejene izdelke na . Najprej sva kramljali z Mankico, ki je poleg tega, da sta s svojo mamo z že veteranki ljubljanskih umetniških sejmov, tudi super novinarka in fotografinja. Potem sem šla pokukat še do Teje Kleč oziroma , super oblikovalke, ki je od poletja “freelancerka” in je danes prvič prodajala na Artishu. Med njeno inovativno ponudbo me je najbolj navdušil koledar za optimiste “Trinajst” s simpatičnim pripisom, da Teja začenja tam, kjer so Maji končali. No, vedno pa pridem na Artish (včasih ji tudi pomagam prodajat) predvsem zaradi moje najboljše sosede (nakljub temu, da je med bloki med nama še Mercator!) , modne in kulinarične ilustratorke, ki letos svoje “fene” navdušuje s knjižico namazov, ki sta jo ustvarila skupaj s Klemenom Koširjem. Namesto, da bi za tisk knjižice Meta in Klemen moledovala založnike, sta se poslužila crowdfundinga in knjigo natisnila v 800 izvodih.
No, nasula sem še nekaj praktičnih primerov, kakšna potrošnja je boljša potrošnja. Artishanke lahko spet ujamete, ko bodo prodajale 15. in 16. decembra, kje drugje kot v centru z največ posluha za perspektivne mlade ustvarjalce v Sloveniji – v našem Kinu Šiška.
