Za kulturo v podjetju, ki omogoča ideje, humor in tveganje

V podjetju oziroma organizaciji, ki ima menedžerja za ideje oziroma idejnika, se torej zavedajo, da so ideje pomemben in hkrati edini neusahljivi vir, ki je v bistvu tako pomemben kot surovine (za kar imajo v organizaciji nabavnika), posojila (za kar imajo finančnika) ali zaposleni (za kar imajo kadrovika).

Njegova naloga bi moralo biti poučevanje zaposlenih primernih veščin razmišljanja. Lahko de Bonovih orodij lateralnega razmišljanja, lahko katerih koli drugih, da so le kar se da konkretne, ne samo načelne, in da jih poznajo ter uporabljajo vsi v timu. Pa tudi vzpostavitev postopka, ki omogoča, da se zamisli, invencije in potencialne inovacije slišijo in presojajo, ob tem pa seveda tudi vzpostavitev strukture, ki omogoča izbor izbranih zamisli, invencij ter potencialnih inovacij in o njih odloča naprej. Pa ne samo to, naloga idejnika naj bo, da ne išče samo novih idej, ampak tudi nove, drugačne načine za poenostavitve ter opravljanje starih stvari na nov način, ki bi bil bolj učinkovit.

Idejnik je nekdo, ki je ves čas tam, da posluša ideje. Kdor ima idejo, ve, h komu mora. Kajti idej ne morete predstaviti svojemu neposredno nadrejenemu – z njo se morda ne želi ukvarjati, ker mu predstavlja dodatne težave in obeta spremembe. Zato mora obstajati nekdo, ki posluša ideje in jih v naslednjem koraku tudi oživlja. Idejnik torej avtorja ideje spravi v stik z nekom, ki mu pomaga pri implementaciji ideje, in sestavi tim, ki se z njo ukvarja.

Poleg tega idejnik ideje javno objavlja in tako »detabuizira« ustvarjalnost in nenehno uvajanje sprememb. Ljudje imajo v svojem bistvu namreč radi mir, red in rutino, zato se idej in sprememb večinoma bojimo. Hkrati pa imajo v sebi pohlep in lenobo – oba pa poganja ravno ustvarjalnost. Ko se ideje in njihovi nosilci pogosto in javno objavljajo, s tem spremenijo svoj status iz čudaka v junaka.

Dimis Michaelides, avtor knjige Art of Innovation, pravi, da potrebujemo v podjetju kulturo, ki omogoča ideje, svobodo, povezovanje, humor in tveganje. Samo tehnike generiranja idej namreč niso dovolj. Treba je imeti toleranco do idej, svobodo. Svobodo, da se strinjate s tistimi, ki se ne strinjajo s šefom, njegovim šefom in šefom šefovega šefa. To je dobra osnova, da nove ideje zrastejo. Boljša kot ozračje strahu in omejitev.

Potrebno je povezovanje, to pomeni pristno vključevanje ljudi v usodo organizacije in pristno vključevanje organizacije v usodo svojih ljudi, medsebojno zaupanje, obojesmerne odkrite pogovore… Zaposlovalec mora postaviti izzive – priložnosti, da v celoti preveri sposobnosti svojih ljudi. Zaposleni mora razumeti pomen svojega prispevka za uspeh organizacije. Zaposlovalec mora nagraditi rezultate, trud in prevzemanje tveganja in prenašati, celo proslavljati napake. Zaposleni mora prevzeti odgovornost za svoje delo.

Potreben je humor – to je najmočnejši vir novih idej, ker ga poganjajo novi zorni koti, provokacije, pretveze in nasprotovanje razumu. Humor nasmeje ljudi, zmanjša napetost, olajša strah, zmanjša nasprotovanja, olajša sporazumevanje, ustvarja povezave, »resno« postavi v drugo perspektivo.

In še zadnje načelo: inovativna organizacija mora omogočati, podpirati, celo spodbujati tveganje. Kajti inoviranje se lahko izplača, vodi k dobičku, napredku, veselju, učinkovitosti, motiviranosti in bogastvu, na najvišji ravni daje brezmejno korist človeštvu, lahko pa je nevarno, lahko vodi do izgub, bankrotov, okvar, razočaranja in uničenja. Čas je, da napake proslavimo in sprejmemo, da je v družbi hitrih sprememb bolj tvegano zavrniti spremembo, kot jo sprejeti.

Zdaj oziroma takoj, ko ima vsaj dva zaposlena. Kajti dva bosta že razmišljala o sebi in o podjetju vsak po svoje, skupaj – če bosta znala – pa v sinergiji. Zato se morata naučiti komunicirati drug z drugim in ne drug proti drugemu.

Kreativni ljudje vedno poudarjajo novosti: »To je novo, na to ni še nihče pomislil.« Toda novosti niso spoštovane, preveč tvegane so. Zato naj se avtorji idej raje osredotočajo na prednosti, ki jih nove ideje prinesejo, ker bo veliko verjetneje, da se bodo ljudje strinjali glede njihove implementacije.

Drugo: ne obljubljajte nagrad oziroma ne nagrajujete »odličnih idej«, ki morda prihranijo denar. Zaposleni ne bodo naredili ničesar, ker večinoma ne verjamejo, da bi kadar koli dobili kakršnokoli »odlično« idejo, in se zato niti ne potrudijo. Zato naj v podjetju raje nagrajujejo trud, potem bodo prišli do rezultata. Zato je tako pomembno priznati vse predloge – tudi najbolj neuporabne. To podjetju dovaja energijo.

Tretji predlog – njegov avtor je de Bono, jaz sem samo posrednik – pa je, da naj mesečno spreminjajo fokus, o čem naj zaposleni razmišljajo. Težko je biti ustvarjalen glede vsega ves čas. Zato postavite posebne fokuse, ki bodo omejili področje razmišljanja. Občasno lahko nabirate predloge osredotočeno neposredno na »enostavnost« kot želeno vrednoto.