Kakšne so realne razmere na trgu dela, ki je navkljub nenehnemu nihanju števila brezposelnih navzdol in odprtih delovnih mest tudi navzgor v krču, kaže tudi zgodba 26-letnega Aleksa Kapuna, od decembra lani diplomiranega inženirja kemijskega inženirstva. Službo si aktivno išče zadnje štiri mesece. Od oktobra lani je v uradni evidenci brezposelnih Zavoda RS za zaposlovanje, ki ga je kmalu potem tudi izbral v skupino 30 mladih brezposelnih, ki so se udeležili BTC Campusa in se usposabljali za bolj suveren nastop na trgu dela. Kapun si je na campusu okrepil socialno mrežo in izboljšal možnosti za kakšno projektno sodelovanje, a to je bila le ena od izkušenj na njegovi poti iskanja zaposlitve.
»Službo iščem na vse mogoče načine, s pomočjo osebnih poznanstev, zaposlitvenih portalov, odzivam se na razpise ali pa kadrovnike v podjetjih nagovarjam kar sam. Prizadevam si biti sam čim aktivnejši, saj si želim službo, ki bo ustrezala bodisi moji izobrazbi bodisi izkušnjam, ki jih že imam, saj sem kot študent delal tudi na področju pospeševanja prodaje in marketinga, vodil sem projekte in opravljal tudi raziskovalna dela. Predvsem si želim, da bo moje delo dostojno plačano. Ne morem privoliti v plačo, ki je nižja od zakonsko določene minimalne plače, saj se v nasprotnem povsem razvrednoti pomen človekovega dela.«
Dozdajšnje izkušnje mu ne pomagajo veliko
Kapun je primer mladega strokovnjaka, ki ima veliko delovnih izkušenj, a niti dneva delovne dobe, kar v večini primerov pomeni, da je za delodajalca neprimeren ali vsaj manj zanimiv kot nekdo, ki že ima nekaj let delovnih izkušenj in reference. »Dejansko imam za pet let delovnih izkušenj. Prek študentskega servisa sem delal vsako poletje vso srednjo šolo in ves čas študija, tudi med študijskim letom. Vzel sem tista dela, ki so mi zagotavljala dober zaslužek, in tudi tista, ki so najbolj ustrezala moji izobrazbi.«
Četudi je brezposeln in torej brez rednih prihodkov, skuša ostati optimist, predvsem pa aktiven. Po navadi je ves dan v pogonu, saj piše prošnje, se srečuje z ljudmi in kliče naokoli, udeležuje se zavodovih delavnic za brezposelne. »Ni enostavno zdaj, ko se na eno delovno mesto prijavi tudi več sto ljudi. Enostavno moraš izstopati, najprej s CV in motivacijskim pismom, če ti uspe priti na razgovor, pa tudi s prepričljivim in iskrenim nastopom. Vsega tega sem se naučil sam in se od razgovora do razgovora izboljšujem.«
Slabo pripravljena generacija
In kako sam vidi svojo generacijo, ki jo nekateri označujejo za zmedeno in izgubljeno. »Ne vem, če je zmedena, a na take razmere zagotovo ni pripravljena. Naši starši so živeli v drugačnih okoliščinah in nas na hitro se spreminjajoče razmere niso pripravili, zato se moramo znajti sami. Verjetno bo veliko več samozaposlovanja, četudi je jasno, da velik delež ljudi pri tem ne bo uspešen. V časih, ko prodajamo državna podjetja, kar vodi v večini primerov tudi v odpuščanja, in hkrati kreditiramo banke, za trenutno brezposelne in tiste, ki šele prihajajo na trg dela, ni prav svetlih obetov. Zato bi bilo ljudi potrebno še bolje izobraziti, da bi bili sposobni dejansko ustvariti nekaj sami. Univerze v ZDA, Angliji, Nemčiji izobražujejo predvsem, kako boš pridobljeno znanje uporabil za ustvarjanje lastnega delovnega mesta. Pri nas na univerzah je povezovanja s podjetji premalo, poleg tega podajajo znanje, ki ni skladno s časom. Stik fakultet z gospodarstvom se je navkljub bolonjskemu sistemu še zmanjšal.«
Kaj je vaša prednost
Barbara Kotlušek iz Zavoda Zaposlim delodajalca mladim svetuje, naj poiščejo svojo konkurenčno prednost in na njej gradijo svojo predstavitev. Izredno veliko težavo še vedno predstavljajo tudi CV kandidatov, ti so pogostokrat suhoparni, dolgočasni in ne razkrivajo o kandidatu tistega, kar bi moral izpostaviti za določeno delovno mesto. Pozabljajo pa tudi na pomembnost osebnega marketinga. »Slovenci smo žal narod, ki ima zacementirano v glavah, da je narobe, če se pohvalimo, raje gledamo sosedovo zelenico. Ne bo nas konec, če se bomo kdaj potrepljali po rami in se pohvalili. Za začetek samim sebi, potem pa še delodajalcu. Lahko sploh kaj izgubimo?«
Da je treba biti vztrajen in iskati različne priložnosti, poudarja Alenka Blazinšek iz Zavoda Nefiks. »Ni lahko, a izkušnje kažejo, da se zaposlitev še vedno da dobiti. Recept, ki se je v klubih »Služba me ne išče« izkazal za učinkovitega in je do zaposlitve pripeljal lepo število članov, je vztrajnost, iskanje inovativnih poti in podpora skupine. Nekaj priložnosti prvim iskalcem prinašajo subvencije v okviru Jamstva za mlade, res pa je, da jih tako mladi kakor tudi delodajalci slabo poznajo. Volonterstvo je ena izmed poti do službe, vendar le, če ima perspektivo – če je nima, je bolje ubrati drugačno pot.«
