Možgani so naše ključno orodje za razmišljanje in posledično naše delovanje. Ker se nam zdi to nekaj povsem samoumevnega, se z njimi sploh ne ukvarjamo ter razmišljamo tako in le toliko, kolikor se nam zdi tisti trenutek potrebno. Zato razmišljanja kot veščine sploh ne izboljšujemo. Čeprav je razmišljanje človekova najpomembnejša veščina, nas k sistematičnemu razmišljanju ne spodbujajo skorajda nikjer.
In zato je z našim razmišljanjem podobno kot s hojo – človek pri dobrih desetih mesecih shodi in hojo potem uporablja, kolikor jo minimalno potrebuje. A športniki dokazujejo, da lahko nekaj, kar nam je sicer naravno dano, bistveno izboljšamo, če temu posvetimo pozornost. In tako je tudi z razmišljanjem.
»Razmišljanje je namreč tipična danost, za katero mislimo, da se odvija sama od sebe,« pravi mag. Nastja Mulej, trenerka metod kreativnega razmišlja po dr. Edwardu de Bonu. Z dvema de Bonovima orodjema – fokusom in izpodbijanjem – je pojasnila, kako lahko brezposelni ali pa tisti, ki želijo preprosto narediti korak v novo smer v svoji karieri, s strukturiranim premislekom pridejo do rešitve, si torej poiščejo novo delo ali pa s svojim obstoječim poklicem in drugačnim pristopom svoji službi dajo dodano vrednost. Fokus je orodje, ki je zelo primerno za ljudi, ki so ostali brez zaposlitve. Četudi se zdi, da so v brezizhodni situaciji in ves čas preigravajo misli, kaj bi bilo, če bi bilo tako ali drugače, fokus omogoči drugačen pogled na situacijo.
Najprej na papir
Ključnega pomena je, da si posameznik svoje razmišljanje in ugotovitve zapisuje. »V naši glavi se vrti med 10 in 70.000 misli, od tega je 80 odstotkov preigravanje in premlevanje že znanega. Poleg tega je ena naših kognitivnih napak, da si enostavno ne moremo pomagati, da se ne bi osredotočali na negativno. Zato je treba misli spraviti ven, na papir.
S tem gremo ob prvem pregledu vzrokov in razlogov, kdo je kriv, da sem se znašel v takem položaju, ven iz obtoževanja drugih in samoobtoževanja, pogled pa usmerimo naprej v razmišljanje, kaj lahko naredim, da situacijo presežem in grem naprej,« pojasnjuje Mulejeva. Gre torej za aktivno delovanje, pri čemer naj ljudi ne bo strah neuspeha.
Vprašanje, kako naj najdem službo, lahko razširimo v vprašanje, zakaj iščem službo. Odgovori bodo bodisi: da imam delo, da sem neodvisen, da sem aktiven in mi ni dolgčas, da osmišljujem življenje... Če to preoblikujemo v vprašanje, pridemo do vprašanj, kot so: kako naj najdem delo, kako biti samostojen, kako preživljati čas kakovostno? »S tem sami pri sebi ugotovimo, da pravzaprav ne iščemo službe, pač pa delo, poklic(anost), poslanstvo. Aktivno se začnemo spraševati, kaj zares radi počnemo. In kot vsi vemo, ko delaš tisto, kar te veseli, kar imaš rad in v čemer si dober, kjer vidiš napredek in rast, potem ne delaš, pač pa ustvarjaš in uživaš,« pojasnjuje preobrat Nastja Mulej.
Kaj je moje poslanstvo
Prvotno vprašanje, kako naj najdem službo, pa lahko tudi zožimo na vprašanje, kaj me pri tem ovira. Med odgovori se bodo morebiti našle ugotovitve, kot so neznanje tujih jezikov, nedokončana fakulteta, strah, slaba socialna mreža... Če to preoblikujemo v vprašanja, pridemo do: kako naj zaključim šolanje, kako se lahko naučim jezikov, kako naj spozna(va)m ljudi, kako lahko pridobim podjetniške veščine... »S tem ugotovimo, kje so naše največje ovire, ki jih moramo preskočiti. Življenje je tako in tako niz težav, ki jih rešujemo. Če jih poznamo, se jih lažje lotimo. Tudi ta pogled nam pomaga, da postanemo aktivni. In tukaj spet pride prav slovenski pregovor: Kdor hoče, najde pot, kdor noče, najde izgovor,« je slikovita Mulejeva.
Izpodbijanje pa je izjemno lepo orodje za vse tiste, ki že imajo poklic in si predstavljajo, da ga lahko izvajajo samo na tak način, kot ga v svoji službi že poznajo. Mulejeva navaja tipičen primer kozmetičarke. Kozmetičnih salonov je vedno več, storitve, ki jih ponujajo, pa se ne razlikujejo, imajo enako ponudbo, konkurenčno prednost iščejo samo v ceni. »Kozmetičarka, ki bi želela biti drugačna in narediti salon, kot ga nima nihče, bi se iskanja rešitve lotila z orodjem izpodbijanja. Najprej našteješ množico objektivnih dejavnikov, značilnosti in lastnosti, ki jih imaš pri poslu za samoumevne. Nato s pomočjo de Bonovih vprašanj narediš še en seznam – seznam subjektivnih prepričanj, mnenj, stališč, ki jih imajo do zadeve, ki jo izpodbijamo, vsi deležniki, to so vodja salona, zaposleni v salonu, uporabniki salona. Nato pa za vsako od naštetih postavk pogledaš, ali obstaja alternativa. Tako rekoč vedno obstaja. Moji misleci so zadnjič prišli do več različnih rešitev, kot je na primer salon pit-stop. Namesto da iz salona delajo prostor za razvajanje, kjer človek porabi vsaj eno uro samo za eno storitev, lahko oblikujejo prostor za urejanje celega telesa, kjer pa lahko več zaposlenih istočasno opravi več storitev v eni uri – pedikura, manikira in nega obraza hkrati.«
Izpodbijanje
Izpodbijanje je odločno in nam omogoča, da pogledamo na svoj poklic s povsem drugačnega zornega kota. »Tako pridemo do odločitve, da v kavarni ne računaš več napitkov, pač pa čas, ki ga je stranka porabila v tvoji kavarni, da če znaš peči, ne pečeš kruha, pač pa pečeš piškotke za pse. »Tudi letalski prevoznik Ryanair računa vse mogoče, le cena letalske karte je nizka. Naše razmišljanje in poklice je treba prevetriti. Top poklici lanskega leta na primer leta 2003 sploh še niso obstajali.«
Zapisane misli, ki jih na tak način lahko jasneje izražamo, delimo s prijatelji in v okolju, ki mu rečemo 3P, torej v okolju, ki je pozitivno, torej ni kritiziranja, ampak je dopolnjevanje, je plodno in kjer ideje nadgrajujemo, in ko v idejo verjamemo, si upamo biti tudi provokativni. »Rešitve se vedno skrivajo v provokativnih idejah, saj so vse druge dobre rešitve že znane,« pravi Nastja Mulej.