Kdo mora poskrbeti za dostojne pokojnine?

Delamo dlje za manjšo javno pokojnino

Zadnja pokojninska reforma, od katere minevata že skoraj dve leti, je kot ukrepe, s katerimi bi izboljšali dolgoročno vzdržnost pokojninske blagajne, prinesla povišanje upokojitvene starosti za moške in ženske – po koncu prehodnega obdobja bo znašala 65 let in pa nižji odmerni odstotek za izračun pokojnine, ki znaša 57,25 odstotka povprečne neto plače v najugodnejših zaporednih 24 letih (letos se zaradi prehodnega obdobja upošteva 20 najugodnejših zaporednih let). Če poenostavimo, po novem delamo dlje za manjšo javno pokojnino.

Američani in Čehi že imajo visoko pokojnino

Po zadnji raziskavi organizacije OECD (Pensions at a glance 2013) lahko Američan s povprečnimi zaslužki (medium earner) računa ob upokojitvi na skupno pokojnino v višini skoraj 90 odstotkov svoje plače pred upokojitvijo. Po isti raziskavi lahko povprečni Slovenec računa le na pokojnino v višini 59 odstotkov svoje neto plače. Kje pride do te razlike? V razvitosti drugega pokojninskega stebra, ki povprečnemu Američanu zagotovi ob upokojitvi dodatno pokojnino v višini 44,2 odstotka njegove plače, preostalih 44,8 odstotka zagotovi javna pokojnina.

Podobno je na Češkem, kjer znaša skupna pokojnina povprečnega Čeha skoraj toliko, kot je znašala njegova neto plača pred upokojitvijo, to je 96,4 odstotka.

Kje je drugi steber v Sloveniji?

V Sloveniji je v dodatno pokojninsko zavarovanje vključenih dobrih 500 000 zaposlenih. Kljub temu je zaradi poznega začetka te oblike varčevanja, ta se je začela leta 2001, nizkih mesečnih premij in velikega števila enkratnih dvigov, stara zakonodaja je namreč omogočala po preteku desetih let zavarovanja zbrana sredstva dvigniti v obliki enkratnega dviga, je v celotnem drugem stebru zbranih premalo sredstev, da bi uspeli večini zaposlenih zagotavljati dostojne dodatke k javnim pokojninam.

Nekateri imajo že danes do 10 odstotkov višje pokojnine

Mag. Peter Filipič, predsednik uprave Pokojninske družbe A, kjer za dodatno pokojnino varčuje več kot 40.000 zavarovancev, poudarja: »Danes novi upokojenec, ki mu je delodajalec ponudil ugodno dodatno pokojninsko zavarovanje, prejme v povprečju skoraj 10 odstotkov boljšo pokojnino, čez 10 let bo razlika že 20 odstotkov in čez 20 let že 30 odstotkov. Tolikšna je v povprečju tudi »pokojnina podjetja« v razvitih državah. Se pa delež nevključenih zaposlenih v zadnjih letih ne znižuje. Uvedba zavarovanja temelji na pogodbi med sindikatom v podjetju in delodajalcem. V praksi pa zelo redko srečamo, da je pobudnik za sklenitev take pogodbe sindikat.«

Sindikati za sklepanje dodatnih zavarovanj, ampak…

Ker je glede na navedeno ostalo kar nekaj odprtih vprašanj, predvsem, kdo mora ljudi opozarjati in na koncu poskrbeti za dostojne starostne pokojnine, smo na nekaj slovenskih sindikatov naslovili enaka vprašanj. Odzvali so se iz Zveze Svobodnih Sindikatov Slovenije (ZSSS), na vprašanja je odgovorila Lučka Böhm, izvršna sekretarka za varnost in zdravje pri delu ter socialno politiko in socialna zavarovanja pri ZSSS, in Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI), na vprašanja pa je odgovarjala predsednica Lidija Jerkič.

Lučka Böhm, ZSSS: »Ti nizki zneski so posledica varčevalnih ukrepov vlade in poslancev v vseh kriznih letih od oktobra 1991 dalje. Eden najlažjih načinov za proračunsko varčevanje je namreč omejevanje rasti pokojnin, ker je potem obveznost proračuna do pokojninske blagajne nižja. Največ pa se je na tak način varčevalo po letu 2008. Tovrstno varčevanje se nadaljuje tudi po sprejetju ZPIZ-2.

ZSSS meni, da so pokojnine že nedostojno nizke, zato se je leta 2012 pogajala z vlado ne le o upokojitvenih pogojih, ampak predvsem o dostojni višini pokojnin. Politika nas je zavrnila, ko smo zahtevali določila ZPIZ-2, ki bi zaostanek pokojnin nadoknadila vsaj v perspektivi. Žal pa so tudi mediji v javnosti praviloma podpirali omejevanje sredstev za pokojnine. Opozorila na tiskovnih konferencah ZSSS so mnogi novinarji preprosto preslišali in jih javnosti niso posredovali. Upokojenci pa bodo končno morali biti deležni sadov gospodarskega razvoja. Prostora za nižanje pokojnin preprosto ni več.«

Lidija Jerkič, SKEI: »Višino pokojnine določa pokojninska zakonodaja. Zadnje spremembe zakona (ZPIZ-2) so sledile prav urejanju problema, ki ga navajate. V zadnjih desetih letih je bil trend upadanja višine pokojnin očiten, kljub podaljševanju delovne dobe in poviševanju starosti za upokojitev. Razlogov je verjetno več, eden od njih je problem višine plač v obdobju zadnjih 20 let, ki so se realno marsikje celo zniževale, zaradi česar so odmere pri marsikom celo še vedno od plač pred tem razdobjem. Vedeti je treba, da je bil prag revščine v letu, ko se je občutno dvignila minimalna plača, to je leta 2010 ocenjen na 600 evrov, minimalna plača pa je bila daleč pod njim. Drugi razlog je bila predpostavka, da bo dodatno pokojninsko zavarovanje v 2. stebru nadomestilo razliko med nižanjem pokojnin zaradi nižanjem odstotne odmere, pa se to ni zgodilo. Niti pokojnine delavcev, ki jim delodajalec plačuje dodatno pokojninsko zavarovanje na podlagi sklenjene pogodbe, tega ne zagotavljajo. Tam, kjer dodatnega zavarovanja ni, je razlika še očitnejša.

Sindikati smo v času sprejema ZPIZ-1 na to opozarjali, vendar nismo bili slišani.

Lučka Böhm, ZSSS: V drugi pokojninski steber (kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje) je bilo po zadnji statistiki MDDSZEM na dan 31. 12. 2013 vključenih 495.897 ljudi, zaposlenih pri 6264 delodajalcih. Zajeti so vsi oziroma 156.585 javnih uslužbencev. V zasebnem sektorju je seveda delež vključenih nižji. To pa vseeno pomeni, da je bilo konec 2013 v kolektivno zavarovanje vključeno 60,05 odstotka vseh delovno aktivnih prebivalcev. Upoštevajoč, da je zakon dopustil takšno dodatno zavarovanje šele po letu 2000, s temi številkami niti ne smemo biti nezadovoljni. Podatki torej ne potrjujejo vaše trditve o kolektivnih pogodbah. Sindikati na ravni dejavnosti in posameznih delodajalcev so bili zelo aktivni pri sklepanju teh dodatnih zavarovanj.

Pri vprašanju o nadomestitveni stopnji pokojninskih rent pa ne moremo biti zadovoljni z višino bruto premij, saj so te konec leta 2013 znašale v povprečju mesečno le 17,55 evra pri vzajemnih skladih, 26,6 evra pri zavarovalnicah in 36,28 evra pri pokojninskih družbah. V pogajanjih o ZPIZ-2 smo se v ZSSS pogajali z vlado o davčnih olajšavah, kar naj bi dodatno kolektivno zavarovanje naredilo še bolj dostopno. Na pogajanjih pa smo se edini želeli pogajati tudi o višini premij. Zahtevali smo smernice, kako visoke morajo biti, da bodo po upokojitvi zadoščale za dovolj visoko nadomestitveno stopnjo. Sočasno smo seveda zahtevali tudi dogovor o nadomestitveni stopnji, ki bi jo morale zagotoviti starostne pokojnine iz obveznega pokojninskega zavarovanja. V zvezi s tem moram opozoriti, da ZSSS terja predvsem dostojne starostne pokojnine.

Lidija Jerkič, SKEI: Odgovarjam lahko v imenu SKEI. SKEI se je in se še ves čas aktivno zavzema za sklepanje pogodb in tudi sodeluje kot partner, bodisi kadar pobuda uspe bodisi če tako predlaga delodajalec. Odgovor je v tem, da gre za pogodbo, da morata za to biti v začetku najmanj dve, v nadaljevanju pa tri stranke. Torej najprej delodajalec in sindikat, nato pa še zaposleni. Marsikdaj naletimo na težavo že pri delodajalcu. Če tu ni volje, potem se pogodbe ne da skleniti.

Lučka Böhm, ZSSS: ZSSS je leta 2012 vladi predlagala javno kampanjo za promocijo dodatnega zavarovanja in davčno strategijo, ki bi v kolektivno dodatno zavarovanje postopoma vključila še preostalih 40 odstotkov delavcev. Zahtevali smo usmeritve o primerni premiji, ki bi bila ciljana na potrebno nadomestitveno stopnjo. Po mojem je država preveč pasivna in ne razmišlja dolgoročno. Ukvarja se zgolj z »gašenjem požarov«. Naši predlogi so bili vedno zavrnjeni, češ da krizni čas zanje ni primeren. To mnenje pa z vlado delijo tudi nekateri predstavniki delodajalskih organizacij. Ponekod delavci še menijo, da je dodatno pokojninsko zavarovanje nateg, da bi jih opeharili za del plačila za opravljeno delo. Prepričani so, da po njihovi upokojitvi ne bo privarčevanega nikakršnega denarja in da bodo tako opeharjeni. Ne verjamejo, da bo neučinkovita država varovala njihove prihranke. Dejansko sindikati vedno znova ugotavljamo, da se nekateri nadzorni državni organi otepajo svojih obveznosti in nočejo ukrepati, kadar jih delavci in sindikati opozarjamo na nepravilnosti. Lep primer za to je denimo poklicno pokojninsko zavarovanje, ki je naložbenega tipa podobno kot dodatno pokojninsko zavarovanje. Po ZPIZ-2 za nadzor pristojni državni organi se v primeru konkretnih pritožb drug za drugim razglašajo za nepristojne za ukrepanje. Ministrstvo za delo pa tudi ne ukrepa. Delavci predolgo ostajajo z dolgim nosom in čakajo na svoje pravice. Ni čudno, da ljudje državi ne zaupajo več.

Lidija Jerkič, SKEI: Odgovor je večplasten. Sama bi na prvo mesto postavila dostojne plače in zaposlitev. Če bodo ljudje imeli delo in stabilna delovna razmerja, tako da bodo lahko dosegali pogoje po zakonu (nezaposleni ne more doseči 40 let delovne dobe) ter prejemali dostojne plače, potem bodo tudi pokojnine lahko dostojne. Odgovornost pa je na vseh. V prvi meri seveda države, ki sistemsko postavlja okolje za razvoj družbe.