Zapletenost in nerazumljivost slovenske insolvenčne zakonodaje, v zadnjih letih večkrat popravljene in dopolnjene, je očitno že prešla razumne meje. Tokrat na področju poenostavljene prisilne poravnave. Postopek, ki ni le cenejši in hitrejši od »normalnih« insolvenčnih postopkov, ampak hkrati v podjetjih ohranja vodilni položaj dolžnika in ne zagotavlja spoštovanja načela absolutne prednosti poplačila (to se pravi: najprej morajo svoje prispevati lastniki, šele nato upniki), je samo v štirih mesecih letošnjega leta predlagalo že več kot štirideset podjetij.
Podjetja, sodišča in ministrstvo za pravosodje se medtem še vedno lovijo okoli vprašanja, katera podjetja sploh lahko zahtevajo poenostavljeno prisilno poravnavo. Ta je načeloma rezervirana za mikro in mala podjetja, medtem ko velikim podjetjem uporaba tega ukrepa ni dovoljena. Ob tem pa še vedno ni povsem jasno, ali ga lahko uporabljajo tudi holdingi. Kriterij, ki holdinge uvršča med velika podjetja, to je nujnost predložitve konsolidiranih rezultatov, je insolvenčna zakonodaja (namenoma ali ne) izpustila. Na ministrstvu trdijo, da je treba kljub temu upoštevati tudi ta kriterij in da zato holding ne more v prisilno poravnavo. Drugače menijo v NFD Holdingu, ki zahteva poenostavljeno prisilno poravnavo že od februarja, na sodišču pa čakajo.
Banka Slovenije: Najprej lastniki, šele nato banke
Ministrstvo za pravosodje je s stališčem, da poenostavljena prisilna poravnava za holdinge ni mogoča, seznanilo tudi sodišča in Banko Slovenije. Ta je banke opozorila, da imajo v postopku poenostavljene prisilne poravnave upniki bistveno manj možnosti vplivati na potek postopka, s čimer so njihova tveganja višja. »Dolžnik lahko ta postopek bistveno lažje zlorabi za zaščito svojih interesov,« so dodali v centralni banki. Kot izhaja iz sporočila Banke Slovenije, jih moti predvsem to, da za insolventnost podjetja ne odgovarjajo lastniki, čeprav bi kot prvi to morali. »Banka Slovenije meni, da morajo uprave bank v duhu skrbnega gospodarja poskrbeti, da v vseh postopkih finančnega prestrukturiranja zavarujejo svoje interese kot upniki tako, da lastniki prvi in v celoti pred upniki prispevajo k odpravi stanja insolventnosti podjetja,« so centralni bankirji pojasnili bankam upnicam NFD Holdinga, ki je navadnim upnikom predlagal 10-odstotno poplačilo terjatev.
Ne seznamu navadnih upnikov NFD Holdinga so med večjimi upniki štiri banke, in sicer Banka Celje, Gorenjska banka, Abanka in Probanka. Skupaj imajo za več kot 16,6 milijona evrov od slabih 19 milijonov evrov navadnih terjatev, na katere bi poravnava vplivala. Za potrditev poenostavljene prisilne poravnave potrebujejo v NFD Holdingu soglasje upnikov s 60 odstotki navadnih terjatev, torej z okoli 10 milijoni evrov, kar pomeni, da potrebujejo soglasje vsaj ene od večjih bank upnic. Ali so imeli tega že zagotovljenega ali ne, ni znano, sodišče pa vse do danes o poenostavljeni prisilni poravnavi NFD Holdinga ni odločalo.
Višje sodišče okrožnemu: Ni vaša naloga preverjati velikosti podjetja
Poenostavljena prisilna poravnava ima sicer več prednosti: upnikom terjatev tako ni treba prijavljati, nad njo ne bdi prisilni upravitelj, poleg tega je hitrejša in predvidoma tudi cenejša od drugih insolvenčnih postopkov. Poenostavljena »prisilka« vpliva zgolj na upnike, ki jih dolžnik sam navede na seznamu. Če mu na tem istem seznamu uspe pridobiti soglasje upnikov s 60 odstotki terjatev in hkrati polovico vseh upnikov, je poenostavljena prisilna poravnava uspela. Posledično se vsi že začeti izvršilni postopki ustavijo. »Izbrani« upniki lahko podjetju tako na primer omogočijo tudi deblokado računov.
Mamljiv ukrep za insolventne dolžnike, ki pa, kot navedeno, velikim podjetjem ni dovoljen. Svojevrstno odločitev je ob tem sprejelo višje sodišče v Ljubljani. To je namreč razveljavilo odločitev tamkajšnjega okrožnega sodišča, ki podjetju G gradnje ni dovolilo uvedbe postopka poenostavljene prisilne poravnave. Okrožno sodišče je položaj podjetja G gradnje preverilo na portalu Agencije za javnopravne evidence in storitve in ugotovilo, da se uvršča med velike družbe, zato je njegov predlog zavrnilo. A če so menili, da so vsaj za interes upnikov opravili dobro delo, so se zmotili. Ni dolžnost okrožnega sodišča, da išče podatke o tem, ali gre za veliko ali malo podjetje, je odločilo višje sodišče in kolege na nižji stopnji opozorilo, da je to naloga dolžnika. Pojasnili so jim, da so vlogo za poenostavljeno prisilno poravnavo zavrnili »prenagljeno«, prej bi morali podjetje pozvati k dopolnitvi predloga. Šele ko oziroma če temu ne bi uspelo dokazati, da je majhno oziroma malo podjetje, bi torej lahko zavrnili njegovo vlogo. Upniki bodo že počakali.
