Slovenska železniška infrastruktura je zastarela. Sesti na vlak za daljšo razdaljo je zamudno in nič kaj udobno opravilo. Počasni tiri odvračajo od vožnje po slovenskih tirih na dolgi rok tudi tovorne vlake, saj lahko ti na tirih na Hrvaškem, Madžarskem in v Avstriji dosežejo višje hitrosti.
Poleg dotrajane in premalo zmogljive železniške proge Koper–Divača, ki jo država v zadnjih letih sicer skuša modernizirati, je pomembna ovira nadaljnjemu razvoju železniške infrastrukture sistem elektrifikacije prog. Ta je dražji, manj učinkovit in nekaj desetletij za sistemi, ki jih uporablja večina evropskih in tudi sosedskih držav. Med njimi so najbolj napredne Hrvaška, Madžarska in Avstrija.
Zatiskanje oči pred dejstvi
»Danes je v Sloveniji elektrificiranih več kot 500 kilometrov železniških prog. Leta 1936 je bila končana elektrifikacija prog Trst–Postojna in Pivka–Reka z enosmernim sistemom električne vleke treh kilovoltov (kV),« so začetke elektrifikacije slovenskih železnic predstavili na ministrstvu za infrastrukturo in prostor. Na žalost lokomotive še danes, skoraj 80 let pozneje, poganja zastarel, potraten in okolju neprijazen sistem, ki smo ga podedovali od Italije. Še več, isti enosmerni sistem bo vgrajen tudi na drugem tiru med Koprom in Divačo, če ga bo država seveda kdaj zgradila, in na prenovljeni 109 kilometrov dolgi progi Pragersko–Hodoš, kjer bo elektrifikacija skupaj s protihrupnimi ograjami stala državo 80 milijonov evrov.
Strokovnjaki opozarjajo na več pomanjkljivosti enosmernega sistema električne vleke treh kV: vlakom ne dovoljuje hitrosti, višjih od 160 kilometrov na uro, gre za zajeten investicijski zalogaj, hkrati pa je precej energetsko potraten in drag. Sistem izmenične napetosti 15 kV, ki ga uporabljajo Avstrijci, in najnaprednejši sistem izmenične napetosti 25 kV, na katerega prisegajo Madžari in Hrvati, naj bi bila v ekonomskem in razvojnem smislu precej pametnejša rešitev.
A očitno ne za Slovenijo, ki se še naprej zanaša na sistem, ki potrebuje za delovanje kar osemkrat večjo napetost kot sistem 25 kV. Toliko močnejši tok povzroča magnetna polja, blodeče toke in čezmerno segrevanje žic, ki jih je precej več kot pri sistemu 25 kV in imajo za nameček še precej krajšo življenjsko dobo. Baker ni poceni, menjava žic tudi ne. Strojevodje vedo povedati, da se ob vožnji tovornega vlaka iz Kopra proti Divači zaradi preobremenjenosti celo kadi iz žic, pa čeprav jih je zavoljo zmanjševanja izgub kar sedemkrat več kot na podobni progi od Reke proti Moravicam, kjer poganja lokomotive sistem 25 kV.
Vzdrževanje sistema 25 kV za tretjino cenejše
Zakaj torej v državi že zdaj ni padla odločitev za izmenični sistem vleke 25 kV? Bomo najprej končali enosmerni sistem vleke treh kV, nato pa vse plačali še enkrat? Na ministrstvu za infrastrukturo in prostor so pojasnili, da res načrtujejo tudi prehod na naprednejši sistem, vendar naj bi to trenutno pomenilo prevelik finančni zalogaj. Med drugim bi bilo treba zagotoviti ustrezno distribucijsko omrežje, ki naj bi bilo v Sloveniji precej neenotno, obnoviti železniške proge v omrežju, kupiti ustrezno število večsistemskih lokomotiv in na novo postaviti napajalne postaje. Sploh zadnje po mnenju Marka Kotnika iz Družbe za razvoj infrastrukture (DRI), ki med drugim revidira projektno dokumentacijo za drugi tir, ni tako velik zalogaj. Izmenični sistem vleke 25 kV potrebuje namreč precej manj napajalnih postaj kot enosmerni sistem vleke treh kV. Pri zadnjem morajo biti napajalne postaje največ 30 kilometrov narazen, prvi pa dovoljuje tudi 50- in večkilometrske razmike. Proga Pragersko–Hodoš bi tako potrebovala le dve napajalni postaji.
»Primerjava stroškov naložbe za elektrifikacijo proge Pragersko–Hodoš je bila izdelana leta 2003 v študiji izvedljivosti, v kateri je ugotovljeno, da je naložba v izmenični sistem 6,2 odstotka višja od naložbe v enosmerni sistem,« so citirali deset let stare ugotovitve v SŽ. Precej bolj sodobne izkušnje iz Hrvaške kažejo, da je elektrifikacija železniške proge z izmeničnim sistemom napajanja 25 kV cenejša za kar 15 odstotkov. Seveda je nato treba tudi vzdrževati omrežje in naprave elektrificirane proge, jih popravljati, obnavljati in servisirati. S potrebno energijo vred lahko temu rečemo strošek obratovanja. Kotnik trdi, da je obratovanje izmeničnega sistema vleke kar »30 odstotkov cenejše od obratovanja enosmernega sistema vleke«. Razliko bomo na koncu spet poravnali davkoplačevalci.
Na SŽ so nam pojasnili, da enosmerni sistem vleke treh kV poleg slovenskih uporabljajo tudi italijanske, belgijske, poljske, češke, španske in druge železnice. A poudariti velja, da ima večina omenjenih držav že narejene hitre železniške proge, ki jih poganja izmenični sistem 25 kV. Izključno enosmerni sistem treh kV ne uporablja več praktično nobena evropska država. No, velja pa za nacionalni standard v Severni Koreji, ki bržkone ni ravno blesteč primer tehnološko napredne države.
