Če bi slovensko gospodarstvo v letih debelih krav namesto v menedžerske prevzeme vložilo milijarde evrov v tehnološko prestrukturiranje, bi danes, upamo si trditi, precej manj govorili o dragi delovni sili kot oviri tehnološkemu preboju. Podatki so namreč neizprosni – edini del gospodarstva, ki je že nadoknadil krizni padec, so visokotehnološka podjetja, v katera pa nismo vlagali dovolj.
Slovenski visokotehnološki izvoz je namreč leta 2012 že presegel tržni delež na svetovnem trgu, ki ga je dosegal pred krizo leta 2007, in sicer za 1,8 odstotka. Je tudi edini sektor, ki ne zaostaja za okrevanjem predelovalnih dejavnosti v EU, ampak jih celo prehiteva, kažejo podatki Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar). Nasprotno je najbolj trpel izvoz nizkotehnoloških izdelkov in izdelkov z intenzivno rabo dela, kjer je tržni delež upadel za skoraj tretjino. Ti podatki jasno kažejo, da Slovenija s trenutno strukturo proizvodnje, v kateri še vedno prevladujejo nizkotehnološki izdelki, ne more biti uspešna na svetovnih trgih.
Za nami le Bolgarija
Skrb zbujajoče je, da Slovenija z izjemo Bolgarije še vedno ostaja država z najmanjšim deležem visokotehnološkega deleža izvoza med novimi članicami EU. Ta delež je po podatkih Eurostata leta 2012 v Sloveniji znašal 5,2 odstotka celotnega izvoza, medtem ko je na primer na Češkem, ki nas razvojno najbolj dohiteva, dosegel 16,2 odstotka.
Predstavniki delodajalcev pogosto poudarjajo, da je za počasno prestrukturiranje kriva previsoka obdavčitev izobraženih kadrov. Izredna profesorica ekonomske fakultete dr. Polona Domadenik se strinja, da so nizke neto plače visoko izobraženih problematične: »Naša podjetja, predvsem tista, ki predstavljajo motor izvoznega dela gospodarstva, zaradi visokih prispevkov na plače ljudi, ki zaslužijo nekaj več kot povprečno neto plačo, te ne morejo povišati in mladi ljudje se tako pogosto odločijo, da bolje plačano delo poiščejo v tujini.«
Vendar je to le del zgodbe. Dr. Domadenikova hkrati opozarja na povsem zgrešene naložbene politike podjetij. Če so slovenska velika in srednje velika podjetja do leta 2000 veliko vlagala tako v fizični kot neotipljiv kapital, kamor sodijo tudi raziskave in razvoj, so po tem letu pretežni del prostih finančnih sredstev namenila v drugo fazo lastniške konsolidacije. »Namesto v tehnologijo, ljudi in nove trge ter razvoj osnovne dejavnosti so podjetja vlagala v nakup lastniških deležev drugih podjetij, odplačevala posojila za nakup lastnih delnic, menedžerske prevzeme in podobno,« na ključno oviro pri tehnološkem preboju Slovenije opozarja dr. Domadenikova. In ko k temu dodamo še institucionalni okvir delovanja podjetij, ki ne podpira inovativnosti, kreativnosti, vlaganja v nova znanja in zaposlovanja najboljših kadrov, je povsem jasno, kaj nas kot državo vleče na dno lestvic konkurenčnosti poslovnega okolja in gospodarske uspešnosti, dodaja dr. Domadenikova.
Glede na ugotovitve dr. Jožeta P. Damijana, dr. Črta Kostevca in dr. Matije Rojca v nedavno objavljeni študiji o vplivih tujih neposrednih investicij na prestrukturiranje gospodarstev srednje in vzhodne Evrope lahko najbrž rečemo, da je Slovenija v prestrukturiranju gospodarstva počasnejša še zaradi manjka tujih neposrednih investicij v visokotehnološkem sektorju. Trojica namreč ugotavlja, da so države, ki jim je uspelo tuje investicije privabiti v tehnološko zahtevnejše panoge, precej bolj povečale izvoz in posledično produktivnost.
Neizkoriščen potencial storitev
Ob dejstvu, da slovensko gospodarstvo (pre)počasi krepi delež tehnološko visoko zahtevne proizvodnje, se postavlja vprašanje, ali vzporedno ne nastaja že novo razvojno zaostajanje na področju izvoza na znanju temelječih storitev. Slednje namreč postajajo vse pomembnejši motor gospodarske rasti, Slovenija pa je, kot opozarjajo v Umarju, prav po tem kazalniku v precejšnjem zaostanku. Od izbruha krize do leta 2012 je tržni delež teh storitev v EU padel za kar 30 odstotkov.
Pozitivno je, da se je delež sredstev za raziskave in razvoj v storitvenih dejavnostih od leta 2003 do leta 2012 zvišal s slabih šest na več kot 25 odstotkov. Vendar delež na znanju temelječih storitev v slovenskem izvozu storitev še vedno močno zaostaja za povprečjem EU; leta 2011 je ta delež znašal manj kot 30 odstotkov, medtem ko je v povprečju EU dosegal slabo polovico izvoza storitev, kažejo podatki Umarja. Slovensko gospodarstvo tako čaka prestrukturiranje tudi v storitvenih panogah.