Vlada v odhodu je konzorciju največjih lastnikov Mercatorja na čelu s podržavljenima NLB in NKBM včeraj »priporočila«, naj pri prodaji upoštevajo tudi posledice, ki bi jih imel Agrokorjev prevzem največjega slovenskega trgovca na zaposlene in dobavitelje.
Jasnega stališča, ki sta ga predstavnikom sindikatov in kmetov obljubljala kmetijski in gospodarski minister Dejan Židan in Metod Dragonja, vlada tako ni sprejela. Pri tem naj opozorimo, da Mercator letno plača za 120 milijonov evrov različnih davščin in dajatev, od domače prehrambne industrije letno nabavi za pol milijarde evrov izdelkov, od njega je odvisnih okoli 100.000 delovnih mest v državi.
Opozarjali vsi, razen Čuferja
»Moje osebno stališče je, da Agrokorjev nakup Mercatorja predstavlja tveganje za nadaljnje poslovanje trgovca in slovenske dobavitelje. Sem za prodajo Mercatorja, ampak ne temu kupcu. Ključno vprašanje je, zakaj prodajalci v postopku prodaje niso uspeli najti drugega kupca,« je po včerajšnji seji za Dnevnik povedal minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel. »Za vlado je pomembno, da se opredeli, kakor se v vsaki državi, če gre za veliko podjetje, ki zagotavlja več delovnih mest,« je še pred sejo zatrjeval Židan, ki je nato vladno palačo zapustil redkobeseden in za dodatna pojasnila ni bil dosegljiv.
Podobno prodaji Mercatorja Agrokorju nasprotuje tudi zunanji minister Karel Erjavec, medtem je Dragonja skeptičen zlasti zaradi načina financiranja prevzema. Agrokor namerava namreč Mercator prevzeti skoraj izključno s posojili, za katere bodo morali plačevati visoke obresti. Med člani odhajajoče vlade pomislekov včeraj po neuradnih informacijah ni imel zgolj finančni minister Uroš Čufer, ki naj bi vlado celo pozval, naj se v postopek ne vtika. Vlada naj bi včeraj sicer dobila tudi neuradne informacije, da se v NLB pripravljajo na odobritev posojila Agrokorju, vendar pa teh informacij včeraj v banki ni bilo mogoče preveriti.
SDH: Poročilo je bilo nepopolno in necelovito
A vlada konkretnejšega sklepa včeraj niti ni mogla sprejeti. Poročilo Slovenskega državnega holdinga (SDH) je bilo namreč nepopolno, kar priznavajo tudi v državnem upravljalcu. Kot pojasnjujejo, so NLB in NKBM zaprosili za poročilo o poteku prodaje Mercatorja, v katerem bi bili predstavljeni tudi vsi ključni elementi posla. Toda s prejetimi odgovori vladi niso mogli predstaviti niti celovitega poteka prodajnih postopkov, niti niso mogli celovito in verodostojno oceniti tveganj (ne)prodaje Mercatorja Agrokorju. SDH naj bi namreč poročilo, v katerem je celo opozorila na določena tveganja, poslala zgolj Nova KBM, medtem ko naj bi uprava NLB pod vodstvom Janka Medje državnega upravljalca sklicujoč se na korporativno upravljanje zavrnila. V NLB včeraj na naša vprašanja niso želeli odgovorili, v NKBM pa so nam povedali zgolj, da SDH podatke posredujejo »skladno s predpisi in omejitvami«.
Za podatke, ki bi jim pomagali oceniti tveganja, v SDH na drugi strani niso zaprosili Mercatorja, kar so nam v trgovcu tudi uradno potrdili. Kot odgovarjajo v SDH, tega niso mogli storiti, ker država ni neposredna lastnica Mercatorja. A dejstvo je, da ima po obeh podržavljenih bankah v lasti skoraj petino lastništva Mercatorja, obenem imajo državne banke in podjetja v lasti tudi skoraj polovico lastništva Skupine Laško, četrtinske lastnice Mercatorja.
Na tveganja opozarjali že Bole, Prašnikar, Trobec in Rebec
Na tveganja, ki bi jih imela prodaja Mercatorja Agrokorju, so sicer že pred dvema letoma opozorili tudi ekonomisti Velimir Bole, Janez Prašnikar in Domen Trobec. Kot so tedaj zapisali, Konzum v primerjavi z Mercatorjem večji del svojega bremena prenaša na dobavitelje. »Konzum (prav tako tudi Agrokor) znaten del svojih obveznosti do dobaviteljev poravnava z menicami in ta postavka ni knjižena v bilanci stanja kot obveznost do dobaviteljev, temveč kot obveznost po vrednostnih papirjih, dobavitelj pa v obeh primerih še ni prejel plačila od kupca – Agrokorja ali Konzuma,« so še opozorili. Raziskava, ki sta jo opravila Bole in Peter Rebec z Ekonomskega inštituta (EIPF), je med drugim tudi pokazala, da bi zaradi prodaje Mercatorja Agrokorju v Sloveniji lahko službo izgubilo do 10.000 zaposlenih.
Samo z uvedbo Agrokorjevih plačilnih rokov (v povprečju okoli 200 dni) v Mercatorju bi Todorić pridobil čez 400 milijonov evrov likvidnosti oziroma bi to breme prenesel na dobavitelje slovenskega trgovca. Samo s tem manevrom bi torej Agrokor lahko pokril celotno kupnino za Mercatorjeve delnice in tretjino dokapitalizacije. Skupno bi Agrokor za nakup Mercatorjevih delnic in dokapitalizacijo namenil 520 milijonov evrov, pri čemer bi lahko z uvedbo svojih plačilnih rokov okoli 75 odstotkov tega zneska prevalil na dobavitelje. Kot smo razkrili v Dnevniku, namerava Agrokor samo na račun znižanja cen na račun Mercatorjevih dobaviteljev letno prihraniti med 35 in 40 milijoni evrov, z znižanjem stroškov dela pa med 15 in 20 milijoni evrov letno, kar v primeru Mercatorja pomeni do 1600 manj delovnih mest.
Poleg znižanja cen in podaljšanja plačilnih rokov za domačo prehrambno industrijo resno tveganje predstavlja tudi razširjena Agrokorjeva prehrambna skupina, ki se sooča s čedalje večjimi težavami pri poslovanju in nujno potrebuje dodatne prodajne police. Skupno ima namreč Skupina Agrokor kar okoli 50 prehrambnih blagovnih znamk, ki konkurirajo tudi slovenskim proizvajalcem. Poleg vod in brezalkoholnih pijač, družbe iz skupine Agrokor tako proizvajajo še sladolede, zamrznjeno hrano, olja, majonezo, margarino, meso in mesne izdelke, sire, vino, sol, moko... Skupina Agrokor je tako neposredni konkurent Pivovarni Laško, Radenski, Pivovarni Union, Dani, Tovarni olja Gea, Ljubljanskim mlekarnam, Žitu, Mlinotestu, celotni mesnopredelovalni industriji, vinarski industriji... Poleg tega je Agrokor med drugim tudi konkurent pridelovalcem vrtnin, sadjarjem in zadrugam, saj je po svojih hčerinskih podjetjih eden izmed največjih trgovcev in odkupovalcev žitaric, sadja in vrtnin na Hrvaškem. A tega slovenske agencije za varstvo konkurence v postopku presoje koncentracije med Agrokorjem in Mercatorjem ni zmotilo.
