Vlada v odhodu bi morala danes na mizo dobiti poročilo Slovenskega državnega holdinga (SDH) o tveganjih, ki bi jih povzročil Agrokorjev prevzem Mercatorja, na zaposlenost in domačo prehrambno industrijo. Toda vprašanje je, ali jim bo v SDH to nalogo uspelo izpolniti, saj naj bi imeli po nekaterih informacijah večje težave pri pridobivanju potrebnih podatkov pri NLB, ki je kot državna banka ena od ključnih članic konzorcija prodajalcev naše največje trgovske družbe. Medtem pa naj bi lastnik hrvaške skupine Ivica Todorić pri bankah upnicah Mercatorja že preverjal možnosti za ponovno podaljšanje prodajnih postopkov.
Kupnino za delnice Mercatorja bi moral Agrokor lastnikom nakazati najkasneje do konca tega meseca. Še pred tem bi moral z bankami upnicami Mercatorja skleniti tudi dogovor o refinanciranju posojil slovenskega trgovca. Brez tega dogovora bi lahko namreč banke nemudoma po spremembi lastništva zahtevale predčasno poplačilo svojih posojil. Toda kreditne pogodbe, ki bi morale biti podpisane čez največ šest delovnih dni, po neuradnih informacijah namreč sploh še niso sestavljene.
Todorić naskakuje Mercator še šesto leto
Agrokor kupuje Mercator že praktično od konca leta 2008, ko naj bi se skupaj z rovinjsko Adris Grupo potegoval za nakup 48-odstotnega deleža v lasti Skupine Pivovarna Laško in Infonda Holdinga. Hrvaška družba je v zadnjih šestih letih sodelovala v vseh prodajnih postopkih, pri tem pa je imela vsaj v zadnjih nekaj letih tudi močno podporo Skupine Pivovarna Laško in NLB. Spomnimo namreč, da so predstavniki največjih lastnikov Agrokor vsakokrat izbrali za najprimernejšega kupca. S preostalimi interesenti se na drugi strani praktično niso niti pogajali, čeprav se je doslej že večkrat izkazalo, da Todorić nima denarja za nakup Mercatorja. Tako nameravajo v Agrokorju prevzem Mercatorja skoraj v celoti financirati s posojili, čeprav so ves čas zatrjevali in se tudi zavezali, da bodo trgovca prevzeli izključno s kapitalom.
Ne glede na razplet prodaje Agrokorjev prevzem Mercatorja že zdaj velja za najbolj dolgotrajen prevzem na Balkanu in vsekakor ni dobra popotnica za prihodnje privatizacijske postopke, v katerih namerava država prodati deleže v Telekomu Slovenije, Aerodromu Ljubljana, Letriki... Prodaja Mercatorja namreč potencialnim kupcem teh podjetij jasno kaže, da je v Sloveniji že podpisane pogodbe mogoče tudi naknadno spreminjati, kupec pa lahko v ožji izbor pride, četudi nima na računu niti evra.
Sredstva za nakup delnic Mercatorja je Todorić zbral šele pred nekaj dnevi, ko je izdal visoko tvegane obveznice PIK, za katere bo moral na leto plačevati več kot 40 milijonov evrov obresti. Toda za uspešen prevzem Mercatorja mora Agrokor nujno skleniti tudi dogovor z bankami upnicami slovenskega trgovca o refinanciranju posojil za naslednjih devet let. Reprogram posojil je sicer že od vsega začetka tudi eden od ključnih razveznih pogojev, ki ga je v kupo-prodajno pogodbo uspel uvrstiti Agrokor. S tem pa na drugi strani niso imeli težav številni tuji prevzemniki, ki jim je v preteklosti v bistveno krajšem času uspelo kupiti katero od slovenskih družb.
Avstrijski pohištveni velikan XXXLutz se je namreč nemudoma po prevzemu Lesnine z avstrijskimi bankami dogovoril, da bodo te v celoti refinancirale posojila, ki jih je imela Lesnina najeta pri slovenskih bankah. Tudi hrvaška Atlantic Grupa Emila Tedeschija je po prevzemu Droge Kolinske morala odplačati večino posojil domačih bank. Podobno je bilo tudi, ko je izraelski Frutarom prevzel celjski Etol, francoski Lactalis Ljubljanske mlekarne in nazadnje avstrijski Ring International Helios.
A pomembna razlika med omenjenimi prevzemi in Agrokorjevim načrtovanim prevzemom Mercatorja je, da je šlo v teh primerih za finančno stabilne prevzemnike z zagotovljenimi viri financiranja. Na drugi strani je finančni položaj Agrokorja in njegovih trgovskih in prehrambnih podjetij iz četrtletja v četrtletje slabši, Todorić pa se je za prevzem Mercatorja večkrat pogajal, še preden bi imel zagotovljene kakršne koli vire financiranja. Tako ne preseneča, da je doslej večkrat spreminjal tudi načrtovano finančno konstrukcijo, med njegovimi financerji pa se je v zadnjih letih omenjalo več kot deset različnih finančnih skladov, bank in večjih podjetij na Balkanu.
Stroški narasli v nebo
Dolgotrajni prodajni postopki pa za Mercator niso poceni, saj morajo v trgovcu med drugim plačevati tudi svetovalce in odvetnike, ki delajo na tem primeru. Skupno naj bi imel Mercator z dosedanjimi prodajnimi postopki že za več kot tri milijone evrov stroškov, vendar pa v to ni vključena poslovna škoda, ki jo je trgovec zaradi tega utrpel. Spomnimo, da so nekatere banke s podpisom dogovora o dolgoročnem reprogramu posojil zavlačevale prav zaradi nejasne lastniške strukture, zaradi česar je Mercator vse do nedavnega moral plačevati višje stroške obresti. Prav tako v Mercatorju zaradi vztrajanja lastnikov, ki nove prodajne postopke začenjajo, še preden se stari konča, niso mogli izpeljati projekta monetizacije nepremičnin. S prodajo in ponovnim najemom trgovskih centrov v Sloveniji je konec predlanskega leta Mercator nameraval svoj finančni dolg znižati za 200 do 250 milijonov evrov. A lastniki s ponovitvijo prodajnih postopkov niso želeli počakati nekaj mesecev, zaradi česar so se investitorji nato tudi umaknili, trgovec pa je moral projekt za nedoločen čas preložiti.
