Medtem ko je slovenska samooskrba s hrano rekordno nizka, vedno več kmetijskih zemljišč in kmetij pa zaraščenih oziroma opuščenih, v vedno večje težave sedaj drvijo tudi zadruge, ki so se v zadnjih letih v večji meri izognile posledicam finančno-gospodarske krize. Čeprav so slovenske zadruge še vedno podpovprečno zadolžene in imajo ob skoraj pol milijarde evrov kapitala najetih za le od 120 do 130 milijonov evrov posojil, se številne med njimi soočajo z vedno večjimi likvidnostnimi težavami.
Reševanje teh težav je zadrugam v zadnjih letih še uspelo prelagati v prihodnost, vendar očitno sedaj prihaja čas, ko bodo morale temeljito prestrukturirati svoje poslovanje. Največjih dvajset analiziranih zadrug je lani ustvarilo slabih 430 milijonov evrov prihodkov, medtem ko je njihov skupni čisti dobiček znašal le pol milijona evrov. Za vsakih sto evrov prihodkov so torej ustvarile le 0,1 evra čistega dobička. Večina večjih zadrug se je lani soočala tudi z visokim padcem dobička iz poslovanja pred amortizacijo (EBITDA), s katerim številne ne morejo več pokriti niti stroškov obresti.
Milijonski dolgovi prignali čez prag insolventnosti
Zaradi likvidnostnih težav in prevelikega finančnega bremena je pred kratkim v prisilni poravnavi že končala Kmetijska zadruga (KZ) Ormož, ki jo lahko rešilo le še upniki. KZ Ormož ločitvenim upnikom dolguje 2,1 milijona evrov, še nekoliko več pa nezavarovanim upnikom. Tem v zadrugi ponujajo poplačilo 70 odstotkov terjatev v štirih letih, za uspešno sanacijo pa bi morali upniki v kapital KZ Ormož pretvoriti za najmanj 1,9 milijona evrov terjatev. KZ Ormož se sicer trenutno pripaja k ptujski zadrugi, ki je sicer tudi sama visoko zadolžena in na katero je že prenesla del svojih poslovnih enot. Za svoje finančne težave v KZ Ormož v veliki meri krivijo družbo P & F Jeruzalem Ormož, ki da jim ne plačuje grozdja. Zadruge so bile sicer vrsto let lastnice P & F Jeruzalem Ormož, ki pa so jo leta 2009 prodale družbi P & F HV Janeza in Vladimirja Puklavca.
Podobne izkušnje kot KZ Ormož imajo na drugi strani države tudi nekateri briški vinogradniki, ki so prav tako primorani več let čakati na plačilo oddanega grozdja. Vinska klet Goriška brda je imela konec lanskega decembra že za skoraj deset milijonov evrov kratkoročnih poslovnih obveznosti, od česar okoli dve tretjini odpade na dolg do članov zadruge, preostanek pa na druge dobavitelje.
Že vrsto let z izgubo posluje tudi KZ Krka, ki je trenutno v postopku preventivnega prestrukturiranja in se z NLB ter Deželno banko Slovenije dogovarja za pet- oziroma sedemletni reprogram posojil. »Zadruga že več let posluje z izgubo, ki najeda njen kapital. Zato smo se odločili, da je treba ta trend dokončno obrniti,« pojasnjuje direktor KZ Krka Jurij Vončina in dodaja: »Dolgove nameravamo poplačati z dobičkom iz tekočega poslovanja, ena od možnosti pa je tudi prodaja poslovno nepotrebnega premoženja.« Prav prodaji premoženja pa se številne zadruge v naslednjih letih ne bodo mogle izogniti. S tekočim poslovanjem namreč svojih dolgov velika večina ne more poravnati. Med analiziranimi zadrugami bi z EBITDA posojila v manj kot petih letih lahko odplačale le KZ Metlika, KZ Trebnje, Koroška KGZ, KGZ Škofja Loka, Perutninska zadruga Ptuj in KZ Tolmin, medtem ko bi preostale za to v povprečju potrebovale več kot deset let.
S franšiznimi trgovinami do likvidnosti
Nekatere finančno močnejše zadruge za sedaj šibkejšim članicam še lahko pomagajo pri premoščanju finančnih težav ter jim z odlogom plačila dobavljajo potrebno blago, vendar je to lahko zgolj začasen ukrep. Za resno poslovno prestrukturiranje bi se morale namreč zadruge povezati in specializirati. Z odkupom mesa se denimo ukvarja nekaj več kot 20 zadrug, ki si najprej med seboj konkurirajo pri nabavi, nato pa tudi pri prodaji, kar drastično vpliva na njihove marže. V zadnjih dveh letih so si v Zadružni zvezi Slovenije pod vodstvom Petra Vriska sicer prizadevali, da bi njihove članice poenotile vsaj nabavo. Toda pobuda ni obrodila sadov, saj so bila podpisana zgolj različna pisma o namerah, ki se nato niso udejanjila.
Likvidnostne težave nekatere večje zadruge rešujejo tudi prek franšiznih trgovin Mercatorja in Tuša. Kot pojasnjuje direktor KZ Trebnje Ludvik Jerman, bi bile razmere v zadrugah brez franšiznih trgovin še veliko slabše. »Kmetom v povprečju plačujemo v 20 dneh, sami pa na plačilo čakamo veliko dlje,« pravi Jerman. Obenem zadruge prav zaradi franšiznih trgovin lahko z verižnimi kompenzacijami tudi poravnajo terjatve do različnih prehrambnih podjetij in njihovih preostalih dolžnikov, kar je nemalokrat edini način, kako pridejo do plačila.
Milijoni v zidovih
Za finančne težave so si zadružniki v veliki meri krivi sami. Namesto da bi konsolidacije domače prehrambne industrije vzele v svoje roke, so zadruge v zadnjih dveh desetletjih druga za drugo prodale svoje delnice, lani pa so nato brez večjega boja francoskemu Lactalisu prepustile tudi Ljubljanske mlekarne. Toda kupnine zadruge niso uporabile za krepitev svojih preostalih mlekarn (Mlekarna Celeia, Mlekarna Planika in Pomurske mlekarne), temveč so jo v dobršni meri uporabile za tekoče poslovanje in poplačilo dela bančnih posojil. Podobno tudi v preteklosti kupnin za svoje delnice niso vlagale v osnovno dejavnost, temveč zlasti v različne finančne naložbe ter nepremičnine.
Samo analiziranih 20 zadrug je imelo tako konec lanskega leta za kar 200 milijonov evrov različnih finančnih naložb in nepremičnin. Dejanska vrednost nepremičnin je po ocenah poznavalcev še bistveno večja, saj zadruge nepremičnine večinoma vedno vrednotijo po nakupnih cenah izpred več kot desetih let. Zadružna zveza Slovenije ima tako uradno v lasti za dobrih osem milijonov evrov različnih nepremičnin, med katerimi je tudi poslovna stavba na Miklošičevi cesti v Ljubljani s 3600 kvadratnimi metri površine.