Gospodinjstva, ki so zaradi visoke vrednosti evra v letih pred krizo najela tedaj poceni posojila v švicarskih frankih, nato pa doživela strmo rast mesečnih obrokov, so od švicarske centralne banke dobila predbožično darilo. Negativna obrestna mera na depozite bank (–0,25 odstotka) in odločna napoved boja proti deflaciji ter rasti vrednosti švicarskega franka sta referenčno obrestno mero libor pahnili v negativno območje.
»Negativna referenčna obrestna mera se odšteje od fiksnega pribitka,« so pojasnili v Novi Ljubljanski banki (NLB). To v kratkem pomeni, da bodo posojilojemalci po novem plačevali za odtenek nižje obresti na posojila v švicarskih frankih. A strokovnjaki ne pričakujejo bistvenega znižanja mesečnih obrokov, saj se je referenčna obrestna mera že nekaj časa gibala v bližini ničle. Šestmesečni libor, na katerega so najpogosteje vezana posojila v švicarskih frankih, je minuli konec tedna znašal –0,017 odstotka, trimesečni pa –0,05 odstotka. Za večji učinek na debelino denarnic posojilojemalcev bi moral libor pasti krepko v negativno območje, kar pa je malo verjetno.
Kljub temu so v bankah pripravljeni tudi na takšne možnosti. V Hypo Alpe-Adria-Bank pojasnjujejo, da imajo lahko posojilne pogodbe klavzulo, po kateri se fiksni pribitek ne zmanjša. V NLB pa poznajo tako imenovano obrestno dno pri nič odstotkih. Obrestna mera za posojilo tako ne more pasti v negativno območje niti v primeru, ko bi bil seštevek referenčne obrestne mere in pribitka nižji od nič odstotkov. Glavnica bi se v tem primeru nižala že brez odplačevanja komitenta. A tudi tedaj ni rečeno, da bi se mesečni obrok za posojilo v švicarskih frankih znižal. »Največji vpliv na tovrstna posojila ima tečajna razlika,« so opozorili v Hypo Alpe-Adria-Bank in pojasnili, da je mesečni obrok najprej izračunan v frankih, banka pa naredi nato zamenjavo v evre.
Kako velik vpliv imajo valutna nihanja, dokazujejo podatki Nove Kreditne banke Maribor (NKBM) o štirih posojilih v višini približno 100.000 švicarskih frankov, ki so bili najeta v letu 2007. Izredno močan evro – zanj je bilo treba leta 2007 odšteti tudi 1,6 švicarskega franka – je pred sedmimi leti pomenil, da je bil začetni obrok precej ugoden. Pri posojilu desetletne ročnosti je znašal približno 621 evrov. Danes, ko je evro vreden le še 1,2 franka, plačuje isti komitent 760 evrov na mesec. Obrok pri 15-letnem posojilu se je v tem obdobju zvišal za približno 100 evrov, pri 20-letnem posojilu pa za nekaj manj kot 70 evrov. Razlika bi bila sicer kar nekaj evrov višja, če se ne bi libor v vmesnem času znižal za dobri dve odstotni točki. Od zadnjega znižanja v višini nekaj bazičnih točk takšnih učinkov ne moremo pričakovati. Povsem drugače bi bilo, če uspe švicarski centralni banki znižati vrednost franka, za kar glasno lobirajo švicarski izvozniki.
Pri sebi pa verjetno za to navijajo tudi tisti Slovenci, ki odplačujejo posojila v švicarskih frankih. Teh sicer ni izredno veliko. Po podatkih Banke Slovenije s konca letošnjega septembra ima posojila v švicarskih frankih manj kot odstotek podjetij, med gospodinjstvi pa je takšnih dobra desetina. Kar je na neki način tudi logično, gospodinjstva so se v frankih zadolževala dolgoročno, denimo za stanovanja, podjetja pa bolj kratkoročno. Prav tako so bila tovrstna posojila zelo kratek čas na trgu. V NLB so ponujali kredite v švicarskih frankih le med letoma 2006 in 2008. Danes jih banke nimajo več v ponudbi.