Ustavno sodišče je odločanje o eni vsebinsko najtežjih in finančno najpomembnejših odločitev, to je, ali je bil izbris podrejenih obveznic podržavljenih bank ustaven ali ne, začasno prekinilo. V vmesnem času bo skušalo pridobiti odgovore na vrsto vprašanj od evropskega sodišča s sedežem v Luksemburgu. Med drugim jih zanima, ali bi Slovenija dobila zeleno luč evropske komisije za sanacijo bank tudi brez spornega izbrisa podrejencev in ali niso morda že v Bruslju poteptali človekovih pravic. Na odločitev iz Luksemburga zagotovo ne bo čakala le Slovenija.
Ministrstvo za finance in Banka Slovenije že vseskozi vztrajata, da je bil izbris podrejenih in hibridnih instrumentov bank nujen, saj evropska komisija v nasprotnem primeru ne bi dovolila državne dokapitalizacije bank, kar bi pomenilo zlom finančnega sistema. Tudi ustavni sodniki opozarjajo, da je Slovenija z vstopom v Unijo nanjo prenesla del svoje suverenosti. Zavezala se je, da bo spoštovala njene pravne akte. Podlage za spremembe zakona o bančništvu, ki je omogočil izbris podrejenih obveznic slovenskih bank, v zavezujočem pravnem aktu Unije sicer ni. Je pa komisija sprejela sporočilo o tem, kateri so dovoljeni načini državne sanacije bank. Pobudniki ustavne presoje vseskozi vztrajajo, da sporočilo ni zavezujoč pravni akt, čemur pritrjujejo tudi ustavni sodniki, a hkrati menijo, da država, ki zahtev v omejenem sporočilu ne izpolni, preprosto ne more dati zakonite državne pomoči. Ustavne sodnike zdaj zanima, ali je bilo to sporočilo za Slovenijo zavezujoče ali ne. »Bi se lahko država izpostavila tveganju izdaje morebitne odločitve komisije o nedovoljeni državni pomoči?« sprašujejo ustavni sodniki. Nadalje ustavne sodnike zanima, ali ni morda komisija tista, ki je prekoračila svoje pristojnosti s tem, ko je podelitev državne pomoči pogojevala z izbrisom podrejenih obveznic. Je komisija res pooblaščena za to, da državi nalaga, katere akte mora sprejeti, da ji bo dovoljena državna pomoč, ali ni to morda pristojnost sveta Evropske unije ob posvetovanju s parlamentom?
Četudi Sloveniji za sanacijo bank ni preostalo drugega kot to, da je izpolnila zahteve komisije, in četudi ta pri tem ni prekoračila svojih pooblastil, pa zanima ustavne sodnike mnenje luksemburških kolegov o tem, ali je to v skladu z načelom varstva upravičenih pričakovanj, v skladu s pravico do zasebne lastnine, ali je bil poseg res sorazmeren.
Delničarji in podrejeni upniki so bili lastniki kasneje izbrisanih instrumentov, preden je komisija sprejela sporočilo, zato niso mogli vedeti, kaj jih čaka, menijo ustavni sodniki, ki se sicer zavedajo teže javnega interesa in čim manjše javnofinančne obremenitve posredovanja v bankah. Hkrati ne dvomijo, da gre za poseg v pravice do zasebne lastnine, zato jih zanima, ali pravo Unije tak poseg res dovoljuje. Muči jih še nekaj: ali je bilo o vpisu kapitala bank res mogoče odločati brez delničarjev, in če je bilo, zakaj se potem pravo Unije zdaj temu prilagaja?
»Je v katerem koli primeru mogoče dodeliti državno pomoč banki tako, da ostanejo instrumenti podrejenih upnikov neokrnjeni in se izplačajo v skladu s pogoji njihove izdaje?« je tako eno ključno vprašanj ustavnih sodnikov. Sporočilo evropske komisije, na katerem temeljijo spremembe zakona o bančništvu, ki so izbris omogočile, v tem delu po mnenju ustavnih sodnikov le ni tako eksplicitno, kot so ga razumeli na ministrstvu za finance in Banki Slovenije. Res pa je, da so zahteve Bruslja uslužbencem ministrstva sproti razjasnjevali uslužbenci evropske komisije. In kot smo že poročali, v elektronskih sporočilih, ki so romala med Brusljem in Ljubljano, dvoma v pričakovanjih komisije ni zaznati – zahtevali so izbris.