Na vroč avgustovski dan leta 2008 je pred zgradbo v središču švicarskega mesta Baden parkiralo več vozil, iz katerih so izstopili preiskovalci tamkajšnjega zveznega tožilstva in policije. Takoj po prihodu na sedež družbe Alstom Prom, ene od številnih hčera francoskega koncerna Alstom, so zapečatili prostore in pred tem pridržali še nekdanjega direktorja Bruna Kaelina. Razlog: sumi pranja denarja in izplačila za več kot 400 milijonov ameriških dolarjev podkupnin pri Alstomovih poslih v več kot desetih državah. Med njimi je bila tudi Slovenija.
Po naših podatkih so namreč švicarski preiskovalci v prostorih družbe, v kateri sta bili zaposleni le dve tajnici, našli zajetno število dokumentov o Alstomovih poslih v slovenski energetiki. Vsaj dve pogodbi se nanašata na svetovalne storitve pri slovenskem energetskem poslu desetletja – 1,45 milijarde evrov vrednem šestem bloku Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6). Obe je družba Alstom Prom, ki se je mesec dni po preiskavah preimenovala v Alstom Network Switzerland, podpisala s slovenskim podjetjem Sol Intercontinental. Njegova lastnika sta lobist Peter Kotar, ki je vrsto let veljal za sivo eminenco dobavnih poslov v slovenski energetiki, in Barbara Kotar. Vsaka od pogodb je vredna tri milijone evrov. To je krepko manj od odstotka vrednosti tehnološke opreme, ki jo je Alstom dobavil v Šoštanj, a še vedno skoraj dvakrat več od vseh prihodkov podjetja Sol Intercontinental v lanskem letu.
Rotnikovi milijoni v velenjskem sefu, pologi gotovine...
Iz švicarskih dokumentov ni mogoče natančno ugotoviti, koliko provizij je bilo dejansko izplačanih, komu in na katere račune. A poleg omenjenih pogodb, računov in korespondence je razlogov za sum, da so projekt TEŠ 6 spremljali podmizni denarni tokovi, vse več. Eden od njih je tudi nenavadna rast premoženja nekdanjega dolgoletnega direktorja TEŠ Uroša Rotnika. Ta je na tem položaju med letoma 2002 in 2010 prejel okoli 880.000 bruto evrov dohodkov. Kljub temu je Dursu po naših informacijah v prijavi premoženja razkril, da ima v sefu v eni od poslovalnic bank v Velenju za 3,3 milijona evrov gotovine.
Rotnik je v zadnjih letih očitno operiral z zneski, o katerih lahko velika večina prebivalcev Šaleške doline le sanja. Po dokumentih, s katerimi razpolagamo, ima za več kot 4,5 milijona evrov premoženja v gotovini, nepremičninah in vrednostnih papirjih. Po podatkih kriminalistov je samo med letoma 2006 in 2009 na račune pri več bankah položil za skoraj 573.000 evrov gotovine. Zgolj ta vsota presega seštevek vseh njegovih neto plač v času vodenja TEŠ. A kljub temu je Rotniku samo v letu 2007 uspelo postati še lastnik apartmaja v Moravskih Toplicah in počitniške hiše na Krku, kjer na veliko posluje tudi prek tamkajšnje podružnice Erste & Steiermarkischebank. Za obe nepremičnini skupaj je odštel skoraj 270.000 evrov. Hkrati je večje količine gotovine polagal tudi Kotar, za katerega je Rotnik vedno zatrjeval, da pri projektu TEŠ6 nima nobene vloge. V dobrem mesecu dni, preden sta Alstom in Siemens avgusta 2007 oddala ponudbi na razpis za dobavo opreme, je na račun položil 156.000 evrov. Družba Sol Intercontinental pa je v zadnjih letih na račune podjetij, s katerimi je lastniško povezana, nakazala za približno 3,5 milijona evrov posojil.
Vsaj od daleč ni najbolj jasno, zakaj bi Alstom, multinacionalka, ki v 70 državah zaposluje več kot 85.000 ljudi, pri poslih v Sloveniji potreboval pomoč podjetja Sol Intercontinental, ki se ukvarja s posredništvom in kupovanjem slik. Tudi Kotar v TEŠ, ki je v lasti državnega Holdinga Slovenske elektrarne (HSE), ni imel nobene formalne vloge. Njen direktor Rotnik pa je v zadnjih letih večkrat poudarjal, da je dobavitelja opreme za TEŠ 6 izbral na preglednem javnem razpisu. Toda pogled v drobovje posla razkriva, da je Alstom s tem, ko je usodo posla zaupal Kotarju, potegnil pravo potezo. Podjetja ali osebe, povezane s Kotarjem, so imele namreč pomembno vlogo v vseh fazah projekta TEŠ 6.
To dokazujejo tudi dokumenti iz Švice. Aprila 2006, v času prve vlade Janeza Janše, je tako nadzorni svet TEŠ, ki ga je vodil pokojni Ivan Atelšek, prižgal zeleno luč za nov 600-megavatni blok, ki je bil takrat še ocenjen na 650 milijonov evrov. Že konec maja naj bi se Rotnik obrnil na Alstom in domnevno prosil za sestanek v Gradcu, na katerem bi bil govor tudi o projektu TEŠ 6. Avgusta istega leta so v Šoštanju imenovali glavno strokovno komisijo za izbor najugodnejšega dobavitelja, dva od njenih osmih članov pa sta bila zaposlena v Kotarjevem podjetju CEE. Po podatkih, pridobljenih v Švici, je le štiri dni zatem Kotar predstavnike Alstoma spraševal za srečanje na Trojanah.
Obvladoval Šoštanj, račune pošiljal v Švico
Posel se je razpletel tako, kot je želel Kotar. Konec leta 2006 sta se tako na informativni razpis za izbiro dobavitelja prijavila Alstom in Siemens. V začetku decembra sta oba dobila zeleno luč TEŠ za pripravo ponudbe. Že tri dni zatem, 11. decembra 2006, je Kotarjev Sol Intercontinental podpisal prvo svetovalno pogodbo z Alstomom, ki ga je TEŠ izbral za dobavitelja. Hkrati so bile vse operativne niti projekta v rokah Kotarjevega podjetja CEE. To je v naslednjih mesecih pripravilo investicijsko in razpisno dokumentacijo, sodelovalo pri ocenjevanju ponudb in TEŠ svetovalo v pogajanjih z Alstomom. Podjetje CEE je v Šoštanju med letoma 2006 in 2010 ustvarilo za več kot šest milijonov evrov poslov.
Tridesetega maja 2008, slab mesec dni pred uradnim podpisom pogodbe med TEŠ in Alstomom, je prvi račun prispel tudi v Baden. Izstavil ga je Sol Intercontinental, pri čemer iz javno dostopnih podatkov o projektu TEŠ 6 ni mogoče ugotoviti, katera dela je podjetje sploh opravilo za Alstom. Znesek: 114.600 evrov. Prav Kotarjevo »svetovanje« bi lahko pojasnilo, zakaj je šla pogodba o opremi močno na roke francoskemu dobavitelju. Poleg tega, da se je cena opreme brez omejitev prilagajala gibanjem cen materialov na svetovnih borzah, pogodba, ki temelji na švicarskem pravu, ne vsebuje protikorupcijske klavzule.
Zaradi preiskave v Švici brisali sledi?
V vsakem primeru se je sredi leta 2008 zdelo, da projekta, za katerega je TEŠ že plačal 25 milijonov evrov, in predvsem toka provizij ne more ustaviti nihče več. Toda podobno kot v zgodbi s Patrio, kjer je izplačila ustavil uslužbenec avstrijske banke, se je tudi pri TEŠ 6 očitno zapletlo v tujini. Prav preiskave v Švici so verjetno povsem porušile prvotni model plačevanja provizij. Tožilstvo je preiskave konec leta 2008 še razširilo. Sodišče pa je Brunu Kaelinu zaradi nevarnosti, da bi uničil dokaze, zavrnilo zahtevo za izpustitev iz pripora ob varščini.
Morda je tudi zato Kotar začel brisati sledi. Kot je mogoče razbrati iz ugotovitev švicarskih preiskovalcev, je leta 2009 storniral prvi račun, ki ga je poslal v Baden. Že julija tega leta je Kotar sklenil novo svetovalno pogodbo z Alstomom, tudi tokrat v vrednosti treh milijonov evrov, z njo pa je avtomatično prenehala veljati prejšnja. V naslednjih mesecih je v Švico poslal dva računa za »svetovanje«, in to prav v času, ko se je TEŠ z Alstomom pogajal o znižanju vrednosti projekta, ki je takrat že presegla 1,3 milijarde evrov. Prvega v višini 88.200 evrov konec septembra 2009, ko je vodenje HSE že prevzel Borut Meh, drugega, ki je bil »težak« skoraj 386.000 evrov, pa v začetku novembra. Tudi oba nova računa je pozneje storniral, kar je preiskovalcem močno otežilo sledljivost denarnih tokov, ki bi razkrile morebitne ostale prejemnike provizij. Mesec dni kasneje je HSE Alstomu plačal prvi obrok v višini 85 milijonov evrov in poti nazaj ni bilo več. Sploh, ker sta projekt kljub pomislekom o njegovi ekonomiki in vodenju trdno podpirala dva ključna ministra vlade Boruta Pahorja: Franc Križanič (finance) in Matej Lahovnik (gospodarstvo).
