Bilo je v začetku tisočletja. Oktobra 2001 je belgijski Interbrew pridobil četrtinski delež Pivovarne Union in začela se je »pivovarska vojna«. Leto dni pozneje je belgijska KBC kupila tretjino delnic NLB. Februarja 2002 je italijanska finančna skupina San Paolo pridobila večinski delež v Banki Koper. Septembra 2002 je Novartis objavil ponudbo za prevzem Leka. Zdelo se je, da se je Slovenija, takrat že trdno v čakalnici za vstop v EU, na poti, da postane nekakšna letalonosilka za zahodne multinacionalke pri njihovem prodiranju v jugovzhodno Evropo.
Več kot desetletje pozneje je jasno, da se ti časi nikoli več ne bodo vrnili. Gospodarskega odpiranja, ki ga je podpiral vrh takratnega LDS, je bilo kmalu konec. V pivovarski vojni je s pomočjo 57 poslancev državnega zbora, direktorja Soda, ki je delež Uniona pod mizo prodal »pravemu« kupcu, torej Pivovarni Laško, in anemičnih regulatorjev slavila naveza Tone Turnšek-Boško Šrot, ki je direktorskim kolegom v Sloveniji dokazala, da je s takšno ali drugačno silo mogoče doseči vse. S tem jih je navdihnila za poznejše menedžerske prevzeme. Domačijsko je premagalo globalno.
Pok balonov je nastavil ogledalo
Medtem ko so »naši« menedžerji lastninili podjetja, smo poslušali zgodbe – pogosto neresnične – o tujcih, ki zapirajo razvojne oddelke podjetij ali jih kako drugače izčrpavajo. Novartis, ki mu je uspel prevzem Leka, so politiki še desetletje izpostavljali kot »slab zgled«. Ekonomist Jože Mencinger je prodajo NLB oktobra 2002 označil za »sramotno«, KBC pa je kljub drugačnim obljubam države ostala »zaklenjena« v NLB. Veliko kritik je bila deležna tudi prodaja Banke Koper, predvsem zato, ker je kot največja finančna institucija na Obali dobila italijanskega lastnika. Pozneje ni nihče omenil dejstva, da bi Banko Koper, prav tako udeleženo v »tajkunskih« naložbah, danes obvladovali finančno shirani lastniki (Istrabenz, Intereuropa, Luka Koper), ki bi ji – podobno kot drugi lastniki slovenskih bank – zelo verjetno zaman iskali dokapitalizatorja, zato bi ji morala pomagati država.
Časi, ko so se za Slovenijo še zanimale zahodne multinacionalke, so danes le še spomin. Zakaj? Prelomljene obljube države, dolgotrajni prodajni postopki, javna gonja politikov in menedžerskega ceha proti tujemu kapitalu, majhnost trga in gospodarski razvoj v drugih državah jugovzhodne Evrope so našo državo pahnili na obrobje. Pok delniških in »tajkunskih« balonov, ki je po letu 2009 lastniško »odprl« številna slovenska podjetja, je Sloveniji nastavil ogledalo. V vrsto za nakupe so se postavila podjetja iz nekdanje Jugoslavije in drugih držav s cenejšo delovno silo.
Hrvaški prodor v Slovenijo
Najprej je padel Fructal, ki ga je kupil srbski Nectar. Droga Kolinska je prešla v last Atlantic Grupe Emila Tedeschija. Ideja o Sloveniji kot letalonosilki za jugovzhod je dokončno padla na smetišče zgodovine. Težišče se je premaknilo na Hrvaško. Podjetja iz te države so začela kupovati slovenska podjetja – bodisi sama (Agrokor Mercator, Croatia Osiguranje Zavarovalnico Triglav in Savo Re...) bodisi so to prek svojih izpostav na Hrvaškem počele druge multinacionalke. Francoski Lactalis je tako Ljubljanske mlekarne kupil prek Dukata, Atlantic Grupa pa je marca letos postala lastnica podjetja Prodis, ki se ukvarja z distribucijskimi posli za KBC je kljub drugačnim obljubam države pozneje ostala »zaklenjena« v NLB. britansko-nizozemsko korporacijo Unilever.
Ne gre se slepiti, da v Zagrebu ni prodiranje hrvaških podjetij v Slovenijo politično usklajeno na najvišji ravni. Če kaj, je Zagreb ob vseh domačih gospodarskih tegobah vstop v EU izkoristil prav za pomoč strateški umestitvi lastnih koncernov v regiji. Agrokorjev nakup Mercatorja je tako včeraj pozdravil hrvaški gospodarski minister Ivica Vrdoljak, ki v njem vidi »priložnost za hrvaško industrijo«, saj da lahko ta »izkoristi nov distribucijski kanal, ki je pogosto ključnega pomena za deleže na trgu«. Todorić, ki je včeraj prejemal čestitke hrvaške gospodarske zbornice, je pred slabim mesecem dni obiskal tudi hrvaškega premierja Zorana Milanovića, ki je sicer dober prijatelj Emila Tedeschija, s katerim tudi skupaj dopustuje.
Kupcev z Zahoda ni več
In Slovenija? V seriji privatizacij in prevzemov, do katerih je v zadnjih dveh letih prišlo pri nas, domala ni več kupcev, ki bi prihajali z nekoč tako (ne)želenega Zahoda. Litostroj Power je pristal v rokah Čehov, Etol pri izraelskem Frutaromu, zdravilišča in Termoelektrarno Trbovlje kupujejo ruski poslovneži, okoli lesnih podjetij hodijo Turki...
Poleg Telekoma, ki bo verjetno pristal v rokah Deutsche Telekoma, in Juteksa, ki je v lasti Belgijcev, in morda še Telekoma, ki bo verjetno pristal v rokah Deutsche Telekoma, je v zadnjem času častna izjema le Letrika, nekdanja Iskra Avtoelektrika, ki jo je pred dnevi kupila nemška skupina Mahle. Najverjetneje tudi zato, ker se ji obeta svetla prihodnost na področju komponent za električne avtomobile. Res je, da nova lastnika Fotone in Heliosa prihajata iz ZDA oziroma iz Avstrije. A veliko vprašanje, ali sta oba kupca res takšna, kot bi si jih v Sloveniji želeli. Uradni lastnik Fotone je podjetje s Kajmanskih otokov, ki ga lastniško obvladuje podjetje T4M, sicer donedavni distributer slovenskega proizvajalca laserjev. Tudi kupec Heliosa, avstrijski Ring, je po vseh kazalnikih manjši od domžalskega premaznika. Njegovi lastniki so skriti v londonskih nabiralnikih, prevzemnik pa je Helios uporabil za vzvod pri financiranju njegovega nakupa.
V vsej zgodbi o privatizaciji v Sloveniji je najbolj protislovno ravnanje vladajoče politike. V začetku tisočletja ni manjkalo opozoril pred tujimi prevzemniki, čeprav so bili ti finančno veliko močnejši in bolj zdravi od večine njihovih sodobnikov. Danes, ko so slovenska podjetja na radarju kupcev, ki so tudi sami precej zadolženi, v političnih vrstah prevladuje doktrina navidezne nemoči in odmevnih javnih nastopov zgolj v času pred volitvami.
