Čeprav bosta za zapahi v kratkem končala nesojena lastnika Istrabenza in Pivovarne Laško, Igor Bavčar in Boško Šrot, tja pa so zaradi nepravilnosti pri lastninjenju in drugih gospodarskih kaznivih dejanj že morali nekdanji prvi mož Merkurja Bine Kordež, nekdanja direktorica Vegrada Hilda Tovšak in nekdanji direktor Primorja Dušan Črnigoj, bo Slovenija proces detajkunizacije drago plačala.
Merkur, največji trgovec s tehničnim blagom na slovenskem trgu, je odpuščal in krčil obseg poslovanja, Pivovarna Laško je še danes v nemilosti bank in razprodaja poslovni imperij, Istrabenz je le senca nekoč največjega finančnega holdinga v državi, domžalski Helios je končal v rokah Avstrijcev, ki so že začeli iskati prihranke pri stroških dela, papirnica Goričane je zaradi izčrpavanja in nesmotrnih naložb v hudih finančnih težavah, luknje v bankah pokrivamo državljani, prehrambna in pijačarska industrija pa počasi prehaja v roke konkurentov iz Hrvaške, Srbije in drugih manj razvitih držav.
Medvedja usluga gospodarstvu
To je le nekaj posledic protitajkunskega boja, ki ga je pred sedmimi leti sprožila prva vlada Janeza Janše. Medtem ko so nova vodstva državnih družb trošila na stotine milijonov evrov za nespametne naložbe na Balkanu, je po hitrem postopku spremenila zakona o bančništvu in prevzemih. S tem je menedžerjem, ki so prevzemali podjetja, čez noč omejila dostop do bančnih posojil. Kasnejši minister za gospodarstvo Matej Lahovnik je šel leta 2009 še korak dlje in onemogočil reprogramiranje tajkunskih posojil. Kot prva sta padla Šrot, ki so mu banke pobrale vse delnice Mercatorja in Pivovarne Laško, in Bavčarjev Istrabenz, ki je zaradi rubežev začel izgubljati prve naložbe.
Z brezkompromisnim bojem proti vplivnim menedžerjem in novonastalim gospodarskim elitam so politiki slovenskemu gospodarstvu naredili medvedjo uslugo. Menedžerji so namreč posojila, ki so jih najemali za prevzeme, množično prevalili na prevzeta podjetja, ki so se obenem soočala z resnimi posledicami gospodarske in finančne krize. Trije najzloglasnejši primeri so Merkur, Zvon Ena Holding in Pivovarna Laško. Kordeževi so na nakelskega trgovca prenesli na stotine milijonov evrov posojil. Družbe iz skupine Laško so morale kreditirati Šrotove holdinge, prek katerih jih je lastniško obvladoval. Cerkvena holdinga, ki sta pomagala graditi številna druga pomembna poslovna omrežja v državi, sta medtem likvidnostne težave reševala na račun Heliosa, Goričan, Cetisa, Mladinske knjige Založbe...
Namesto da bi menedžerje razlastili, ko so bila njihova podjetja v razmeroma dobri finančni kondiciji, so politiki ubrali drugo pot. Točke pri volilcih so nabirali tako, da so po hitrem postopku sprejemali všečne zakone, ne da bi preučili posledice in razsežnosti svojih ravnanj. Tako tudi na njih leži velik del odgovornosti za propad številnih podjetij, ki so bila kriva le tega, da so imela »napačne« lastnike. Nikogar niso zanimala podjetja, ki so se dušila v visokih obrestih in prisilno vračala bančna posojila. Zato je propadlo na desetine prej uspešnih podjetij, ravno toliko jih je po (pre)nizki ceni končalo v tujih rokah, ena od postranskih škod pa je tudi izguba na desettisoče delovnih mest, kar je brez dvoma vplivalo na poglabljanje večletne recesije.
Medtem ko so si v drugih državah prizadevali za rešitev bančnega sistema in strateško pomembnih podjetij, smo v Sloveniji prepustili propadu celotno domače gradbeništvo in finančno industrijo. Obenem smo si vrsto let zatiskali oči pred bančno luknjo in še danes izvajamo lov na čarovnice v vrstah menedžerjev in bankirjev. Tako ne preseneča, da se še naprej ukvarjamo s težavami, ki so jih drugi rešili pred leti, obseg slabih posojil v »saniranih« bankah pa še kar raste in je presegel že šest milijard evrov. Strategije, kako rešiti prezadolženo in izčrpano gospodarstvo, nimamo, prav tako ne ideje, kaj zgraditi na pogorišču nekoč uspešnih podjetij.
Politiki so glavni krivec in dolžnik procesa detajkunizacije
Da je mera polna, se z iskanjem krivcev ukvarjajo posamezniki, ki so prej pomembno prispevali k tajkunizaciji. Komisijo državnega zbora, ki išče krivce za bančno luknjo, ironično vodi Marko Pogačnik. V času, ko so bili Igor Bavčar, Boško Šrot, Bine Kordež, Dušan Črnigoj in Ivan Zidar na vrhuncu moči, ga kot direktorja Slovenske odškodninske družbe (danes SDH) ni pretirano skrbelo, da državne deleže v Merkurju, Mercatorju, Mlinotestu, Primorju, Delu, Alpini in Iskri prodaja kupcem, ki so njihove nakupe financirali skoraj popolnoma brez lastnih sredstev. Tudi Matej Lahovnik, zastavonoša detajkunizacije, ki je bil prav zaradi tega v vrhu najbolj priljubljenih politikov, je danes na pragu Mercatorja kot njegov prvi nadzornik pričakal največjega tajkuna na Balkanu. In ni videti, da ga bo kaj kmalu zapustil.
Glavni krivec in dolžnik pri procesu detajkunizacije so slovenski politiki. Ti so ustvarili tajkune, saj so ene dobesedno silili v lastninjenje in osamosvojitev od vmešavanja države, drugim so kar sami, tudi pod mizo, prodajali pomembne deleže v slovenskih podjetjih oziroma jim lajšali privatizacijo. Kljub temu so do danes krivce za nastale razmere iskali pri tajkunih in vseh drugih, nikoli pa se niso zazrli sami vase. Vprašanje je, ali se bo v prihodnosti našel kdo, ki bo tudi od njih terjal odgovornost. Njihova imena so znana.
