Bilo je 11. septembra 2009, le slaba dva meseca po tem, ko je krmilo Pivovarne Laško moral zapustiti Boško Šrot.
V pisarni njegovega naslednika Dušana Zorka so se zbrali ključni vodilni kadri Pivovarne, med njimi tudi Mirjam Hočevar, ki danes sedi v upravi Pivovarne Union, aktualni predsednik uprave Mercatorja Toni Balažič in zdajšnji član njegove uprave Drago Kavšek. Ti so še nekaj mesecev pred tem kot odgovorne osebe v Pivovarni Union, Radenski, Fructalu in Delu pomagali pri črpanju 110 milijonov evrov iz sistema Laško na račune dveh Šrotovih družb: Infond Holdinga in Centra Naložb. Torej prav pri operaciji, zaradi katere je bil nekdanji »tajkun« včeraj na prvi stopnji obsojen na štiri leta in dva meseca zapora (oziroma skupaj z že pravnomočno obsodbo zaradi zlorabe položaja v zadevi Istrabenz na enotno zaporno kazen devet let in devet mesecev). V Zorkovi pisarni so se podpisali na dokument. V njem so poudarili, da so bili zgolj izvrševalci Šrotovih navodil in da so upravičeno verjeli, da bodo njihova podjetja denar, ki so ga posodili Šrotovima družbama, dobila nazaj.
Kako sta si Zorko in ekipa oprala roke
Šlo je za pilatovsko pranje rok, ki naj bi tožilstvo prepričalo, da s »fenomenom Šrot« njegovi najožji sodelavci niso imeli nič. To seveda še zdaleč ne drži. Zorko, Balažič in drugi so imeli pomembno vlogo tako pri vodenju družb iz Skupine Laško kot tudi pri neuspelem reševanju Šrotovega imperija v času, ko so mu banke priprle pipice. Tudi njihovo verjetje, da bodo Union, Radenska, Fructal in Delo denar nekoč dobili nazaj, nima pokritja v ekonomskih argumentih. Vodilni menedžerji Laškega – vsi po vrsti finančniki ali ekonomisti – bi lahko že ob površnem pogledu na bilance Infond Holdinga in Centra Naložb ugotovili, da bodo posojila nepovratna. Tržna vrednost vseh finančnih naložb Infond Holdinga ni zadoščala za pokritje dolgov, družba pa ni plačevala niti obresti.
Obsodilna sodba na prvi stopnji proti Bošku Šrotu in nekdanjemu direktorju Infonda Holdinga Matjažu Rutarju, ki je dobil dve leti zapora in pol, ima – z vidika katarze po največji slovenski »tajkunski« zgodbi – grenak priokus. Ne le da je Šrota »osamila«. V njej so (ne)namerno prezrti številni, ki so mu pomagali tlakovati pot do vrha, na katerem je sedel le nekaj let.
Kdo so bili Šrotovi nadzorniki?
Začnimo z nadzorniki. V letu 2008, ko je Šrot dokončno »zaprl« prevzem Laškega in ko ga je bil kmalu po tem prisiljen reševati, so v nadzornem svetu kot predstavniki kapitala sedeli Boris Završnik, šef celjske področne enote NLB, sicer največje upnice Laškega, Šrotov predhodnik Anton Turnšek, nekdanji prvi mož Zvon Ena Holdinga Simon Zdolšek in direktor Kovintrada Iztok Seničar. V letu 2008 so se sestali štirikrat, imeli pa so tudi eno dopisno sejo. V letnem poročilu za leto 2008, ko je denar iz Laškega že začel krožiti v smer Šrotovih družb, so zapisali, da je »uprava izpolnila pričakovanja nadzornega sveta«.
Še do spomladi 2009 Šrotu nadzorniki niso povzročali pretiranih težav. V zadnji fazi »protitajkunske« vojne so drug za drugim (z izjemo Turnška) pobegnili z ladje: ali so odstopili ali se jim je iztekel mandat. »To je sramota, kar je delal nadzorni svet v Pivovarni Laško, zato bomo še marsikje imeli postopke,« je že pred dobrim letom dni ob obsodbi Boška Šrota v zadevi Istrabenz napovedal tožilec Jože Kozina. A do postopkov do danes ni prišlo. Prav tako ne proti nadzornikom Uniona, Radenske, Dela in Fructala, med katerimi sta bila tudi Šrot in Zorko, ali proti nadzornikom Infond Holdinga in Centra Naložb (Marjan Kovač, Marjan Urleb in Blaženka Šoštarič). Da so bili ti »šibki« (kar bi lahko razumeli kot sopomenko za »slamnati«), je med sojenjem potrdila tudi nekdanja direktorica Centra Naložb Saša Fajs.
Bankirji, regulatorji, politiki...
Naslednji v verigi odgovornosti so bankirji, regulatorji in politiki. Prvi so Šrotov imperij zgradili in ga nato – pod pritiskom dela vlade Boruta Pahorja – tudi pomagali zrušiti. Pri pojasnjevanju svoje vloge pri Šrotovem vzponu imajo bankirji državnih in drugih bank več težav. Dolgoročne naložbe so tako financirali s kratkoročnimi posojili, kar je sodnica Vladislava Lunder ob včerajšnjem izreku sodbe očitala tudi Rutarju. Hkrati so banke povsem prezrle tveganja pri financiranju Šrotovih družb. Dolgovi Infond Holdinga, leta 2008 največjega lastnika Laškega in Mercatorja, so takrat že za več kot desetkrat presegali kapital. Za nameček banke družb iz pivovarske verige vse do uradnega zaključka menedžerskega prevzema niso obravnavale kot enotno konsolidirano skupino.
Odgovornost regulatorjev je težko presojati ločeno od odgovornosti politikov. V Šrotovem primeru sta imela ključno vlogo takratni urad za varstvo konkurence (vodil ga je Andrej Plahutnik), ki je kljub lastnim pomislekom prižgal zeleno luč prevzemu Uniona in nakupu Mercatorja, ter Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP). Ta več let ni opazila delniških parkirišč v lastništvu Laškega in Infonda, s katerimi se je Šrot izogibal objavi prezgodnjih (in posledično dražjih) prevzemnih ponudb. In tu pridemo do države in politike. Obe sta Šrota oziroma Laščane vsaj do leta 2008 bolj ali manj aktivno podpirali. Bodisi s podmizno prodajo Mercatorja v času Janeza Janše in neopazno odsvojitvijo Infond Holdinga izpod okrilja Nove KBM ob prelomu stoletja bodisi z neposredno pomočjo – podpisi 57 poslancev in prodajo Sodovega deleža v Unionu – v pivovarski vojni.
Primož Cirman, Matjaž Polanič
