Telemach je bil leta 2007, ko ga je prevzel zasebni finančni sklad Mid Europa Partners (MEP), majhen, a hitro rastoči kabelski operater. Njegove storitve je uporabljalo nekaj deset tisoč slovenskih gospodinjstev. Družba je nato v šestih letih porabila 200 milijonov evrov za širitev in gradnjo omrežja ter se uveljavila kot drugi največji igralec na trgu. Ko ga je MEP septembra lani skupaj s sestrsko družbo SBB iz Srbije prodal drugemu finančnemu skladu Kohlberg Kravis Roberts (KKR), je zanju iztržil kar okoli milijardo evrov in s tem več kot potrojil svoj prvotni vložek.
Strmi vzpon Telemacha je eden od pozitivnih primerov, ki rušijo predstavo, da so mednarodni finančni skladi le morski psi, ki iščejo priložnosti za lahek zaslužek ter v gonji za dobičkom agresivno klestijo stroške in odpuščajo odvečne delavce. Bolj ko se privatizacija Telekoma Slovenije približuje koncu, jih takšne slikajo tudi sindikati in vse več političnih strank, ki ostro nasprotujejo temu, da bi nacionalni operater in infrastruktura končala v tujih rokah.
Zaposleni v Telekomu, poslovni partnerji, država in drugi deležniki upravičeno zavračajo špekulativni kapital, saj ta pri vlaganjih zasleduje kratkoročne dobičke in ob prvem znamenju težav odproda naložbo. Tako bi takoj po prevzemu začeli črpanje dividend, ustavili investicije, prodali donosne in zaprli nedonosne dele.
V ožjem izboru za nakup so po zadnjih informacijah finančni skladi Apax Partners, Cinven in Providence Equity Partners, ki Telekom naskakuje skupaj z ameriškim velikanom Goldman Sachs. Bain Capital naj bi se medtem v teh dneh umaknil iz boja za Telekom, saj naj bi ocenjeval, da se je vlada dogovorila za posel z Deutsche Telekomom. Čeprav omenjene sklade pri več milijard evrov vrednih prevzemih po Evropi spremljajo tudi očitki o nepotrebnem odpuščanju, je njihovo delovanje daleč od napovedi, ki krožijo v javnosti. Njihov cilj je namreč, tako kot v primeru Telemacha, povečanje vrednosti naložb in njihova čim dražja prodaja. To pa jim ne bi uspelo, če bi jih izčrpali in prepustili propadu. Če bi povsem prenehali vlaganje v omrežje in nove storitve ter počez odpustili večino zaposlenih, bi izgubili korak s konkurenco in kmalu zatem tudi vložena sredstva.
Pomembno je tudi, čigav je denar skladov, ki so pripravljeni za nakup Telekoma odšteti več kot milijardo evrov. Gre za vse prej kot špekulativne vlagatelje, ki bi tvegali sredstva za visoke, takojšnje dobičke. V omenjenih skladih se zbirajo sredstva javnih in zasebnih pokojninskih skladov, skladov upravljavcev državnega premoženja in drugih institucionalnih vlagateljev. Ti v zameno res pričakujejo donos, višji od varnejših naložb, kot so depoziti ali državne obveznice. A so kljub temu občutljivi za negativno publiciteto, ki bi spremljala morebitno izčrpavanje naložb, in za izgube zaradi napačne naložbene politike.
V Telekomu v vsakem primeru odpuščanja
Po prodaji Telekoma je malo verjetno, da bo novi lastnik vlagal na stotine dodatnih milijonov evrov v razmeroma razvit slovenski trg in si z rastjo obsega prihodkov povrnil milijardni vložek. Že zdaj se namreč Telekom spopada s stagnacijo prihodkov, tako da ga prej čaka velik boj za slehernega uporabnika. Za dvig dobička se bo moral torej osredotočiti na racionalizacijo stroškov, med drugim dela.
Tudi primerjava z evropskimi telekomi pokaže, da slovenski dosega podpovprečno raven prihodkov na zaposlenega, manj kot 180.000 evrov, kar je visokih 30.000 slabše od povprečja. Za primerjavo; Telekom Austria je lani ustvaril četrt milijona evrov na zaposlenega, češka Telefonica O2 pa več kot 300.000 evrov. Enako je z denarnim tokom iz poslovanja (EBITDA), kjer se Telekomova marža giblje pri le okoli 30 odstotkih, medtem ko povprečje presega 35 odstotkov. T-Hrvatski Telekom v lasti Deutsche Telekoma, dosega enega najvišjih, več kot 46-odstotnega. V konkretnih številkah to pomeni, da ima slovenski telekom primerljivo 40 milijonov evrov nižji EBITDA od povprečja regionalnih telekomov. Skrb zbujajoče je tudi, da Telekomu kljub nižjemu padcu prihodkov od regijske konkurence hitreje pada EBITDA.
Ob tem velja poudariti, da bodo v Telekomu v prihodnjih dveh letih odpuščali zaposlene, tudi če ne bo prišlo do privatizacije. Trenutno v družbi že poteka prestrukturiranje in zmanjševanje števila zaposlenih, do konca leta 2016 naj bi jo zapustilo najmanj 550 ljudi. Tako se bo naš nacionalni operater do leta 2017 približal evropski konkurenci, ki za stroške dela namenja manj sredstev.
Če bi država, ki prodaja večinski delež v Telekomu, želela zavarovati več kot 3500 zaposlenih v družbah po Sloveniji ter ohraniti vlaganja na podeželju in komercialno manj zanimivih predelih, bi lahko v prodajno pogodbo vnesla različne necenovne zaveze. Vendar bi to pomenilo nižji izkupiček od prodaje, vplivalo pa bi lahko tudi na izbiro kupca. Prekrižali bi namreč načrte strateških vlagateljev, ki bi želeli varčevati ravno na teh področjih.
Prihodnji razvoj Telekoma je odvisen ravno od tega, ali bo končal v rokah finančnega sklada ali stratega. Skladi bi lahko slovenskega operaterja izkoristili kot odskočno desko v države jugovzhodne Evrope, kjer je še mogoča rast in naj bi bil med drugim naprodaj Telekom Srbije in BH Telecom. Telekom Slovenije bi na tak način ohranil samostojnost. Nasprotno bi bilo, če bi ga prevzel Deutsche Telekom, ki je navzoč v večini držav nekdanje Jugoslavije in bi z nakupom pridobil še slovenski in kosovski trg. Telekom Slovenije bi se verjetno podredil madžarskemu, pojavili pa bi se tudi dodatni presežki zaposlenih, med drugim na področju razvoja in menedžmenta.
Deutsche Telekom: dobički in korupcijske zgodbe
Nemški telekom slovi po tem, da njegove hčerinske družbe odpuščajo in varčujejo pri tehnološkem razvoju, predvsem na Hrvaškem, kjer imajo precej slabšo razširjenost širokopasovnih povezav od povprečja EU. Podobno je na Madžarskem, kjer imajo manj razvito tudi omrežje LTE, do hitrejšega razvoja na širokopasovnem področju pa je prišlo šele zaradi kabelskih operaterjev. Pri hčerinskih družbah Deutsche Telekoma je glavni kazalnik donosnost, marža denarnega toka iz poslovanja (EBITDA) pa v primeru slovaškega in hrvaškega telekoma navadno presega 40 odstotkov. Pri teh družbah je opaziti tudi hitro reagiranje na zaostrovanje razmer na trgu, saj se nanje odzovejo z odpuščanjem.
Prevzemne podvige Deutsche Telekoma na tujih trgih spremljajo tudi odmevne zgodbe o korupciji in zlorabah položaja na trgu. Tako so se nekdanji vodilni znašli pod očitki ameriških preiskovalcev, da so v letih 2005 in 2006 podkupovali predstavnike oblasti v Makedoniji in Črni gori v zameno za pomoč pri širitvi poslovanja. Preiskava se je končala konec leta 2011 s poravnavo v vrednosti 95 milijonov dolarjev. Do nepravilnosti je prihajalo tudi na Slovaškem. Evropska komisija je pred nekaj tedni oznanila, da so Slovak Telekomu naložili skoraj 39 milijonov evrov kazni, ker je več kot pet let onemogočal konkurenco na področju širokopasovnega dostopa. Dodatnih 31 milijonov evrov je moral poravnati tudi njegov lastnik Deutsche Telekom, saj so ga že leta 2003 kaznovali zaradi podobnih praks v Nemčiji.
