Čeprav so podpisi Evropejcev lani preprečili ambicije evropske komisije, ki je želela spodbuditi proces privatizacije vodnih virov, te že zdaj upravlja veliko zasebnikov. Med podjetji, ki v Sloveniji oskrbujejo gospodinjstva s pitno vodo, je kar tretjina zasebnih. Predvsem med tujci je vse več zanimanja za nadzor vodnih virov, namenjenih gospodarski in komercialni uporabi.
Vodni trg zaradi razmeroma kratke najdaljše dobe koncesij pri 30 letih – v Švici so koncesije denimo tudi 100-letne – doslej ni pritegnil zares velikih igralcev, kot sta Nestlé in Coca-Cola. V prodajnem procesu Radenske, ki bo, kot vse kaže, pristala v rokah manj znane češke Kofole, se je na koncu izkazalo, da kljub določenemu zanimanju Coca-Cole, ta v Sloveniji verjetno ni imela resnih namenov. Smo za multinacionalke premajhni? Verjetno, saj samo skupina Coca-Cola letno porabi dobrih 305 milijonov kubičnih metrov vode ali dvakrat več kot celotna Slovenija.
Polnilci vod, majhni igralci na trgu
V Sloveniji je bilo po zadnjih podatkih iz leta 2012 načrpanih skupno »le« 164 milijonov kubičnih metrov vode. Od tega so dosegle izgube okoli 56 milijonov kubičnih metrov. Gospodinjstva so porabila 78,6 milijona kubičnih metrov vode, gospodarstvo pa 29,6 milijona. Za primerjavo: v Blejskem jezeru je 25,7 milijona kubičnih metrov vode.
Največji porabniki vode so elektrarne in veliki industrijski obrati, ustekleničene vode predstavljajo, zanimivo, le kanček slovenskega trga – s porabljeno vodo v proizvodnji vred le 0,2 odstotka. V Združenju polnilcev embaliranih vod ocenjujejo, da je znašala celotna količina napolnjene embalirane vode lani le 0,135 milijona kubičnih metrov ali 135 milijonov litrov. Špekulacije, da se multinacionalke zanimajo za naše polnilce vod zaradi bodočega obvladovanja vodnih virov, so za zdaj tako zgolj špekulacije. Uskok, ki polni vodo znamke Costella, je lani načrpal le 5000 kubičnih metrov vode, čeprav mu koncesijska pogodba omogoča črpanje 50-krat večje količine. Za koncesijo, ki je odvisna od količine prodane vode, in vodno vračilo je državi nakazal 52.000 evrov. Dana, prav tako ena bolj prepoznavnih družb za polnjenje vode, je državi in občini lani nakazala dobrih 67.000 evrov, kažejo podatki Agencije za okolje (Arso). Letno lahko načrpa 110.000 kubičnih metrov vode.
Toplice in pivo
Vlada je z dajatvami koncesionarjev za vode lani ustvarila 41,6 milijona evrov prilivov v proračun. Največji delež predstavljajo hidroelektrarne, med pijačarji pa so to Droga Kolinska, ki je s polnjenjem donata mg in tihe v proračun prispevala okoli 400.000 evrov, ter dva največja slovenska pivovarja. Samo Pivovarna Union, ki je del Skupine Laško, je na račun vode v proračun prispevala skoraj 1,4 milijona evrov. Lani je porabila približno 645.000 kubičnih metrov vode, s čimer je prekašala porabo laške pivovarne, a hkrati počrpala pol manj od dovoljene količine. Trenutna koncesijska pogodba ji omogoča črpanje iz treh vrtin s hitrostjo 34 litrov na sekundo in ene s hitrostjo 16 litrov na sekundo.
Skupina Pivovarna Laško je nasploh bogata z vodnimi viri, zaradi česar je ena zadnjih resnično zanimivih za tuje vlagatelje. Kljub temu, da bo s prodajo Radenske ostala brez pravic črpanja iz mineralnega vrelca v Radencih, obvladuje poleg vrtin z dvorišča Pivovarne Union še vrelce Toplic Thermana, za nameček pa upravlja še laški javni vodovod. Doslej sta za nakup Skupine Laško pokazala interes evropska pivovarja Heineken in Carlsberg ter tudi finančni skladi Kohlberg Kravis Roberts (KKR), Mid Europa partners, Bain Capital in CVC Capital Partners.
Največ zanimanja za nakup objektov, s katerimi se izvaja vodna pravica, kažejo po oceni kmetijskega ministrstva zlasti ruski vlagatelji. To vsekakor velja, ko govorimo o termah. Gazprom prevzema Terme Maribor, ki so že dve leti v lasti skrivnostnega ruskega lastnika, Rimske terme – po novem Terme Resort – pa je že v začetku leta kupil Rus Valerij Arakelov.
Privatizacija ne bi zamajala cen
Kljub vse večji prisotnosti tujih vlagateljev na slovenskem vodnem trgu na kmetijskem in finančnem ministrstvu mirijo pred strahovi zaradi težav z oskrbo z vodo, velikih sprememb v njenih cenah ali kakovosti.
Prvič, v zakonu obstaja jasna ločnica med rabo vode v komercialne namene in pitno vodo. Slednja je javno dobro, njeno zagotavljanje za vse državljane Slovenije ima torej vselej prednost. To izhaja že iz ustave. Drugič: »Podelitev koncesije oziroma sklenitev javno-zasebnega partnerstva z namenom izvajanja javne gospodarske službe nikakor ni privatizacija.« Tako so poudarili na ministrstvu za finance. Gre zgolj za prenos izvajanja neke javne storitve, ki jo tradicionalno zagotavlja država, na zasebni sektor. In tretjič, bojazen o dvigovanju cen ni utemeljena. V Sloveniji je cena komunalnih storitev namreč regulirana, zato nenadzorovane rasti niso mogoče. Enako velja za kakovost storitev, ki jo določi podeljevalec koncesije – država ali občina.