Dejstvo, da je kriza po žepu udarila tudi prebivalce Slovenije, ki so v zadnjih letih utrpeli skoraj desetodstotni padec realnega razpoložljivega dohodka, zagotovo ne more biti dobra popotnica za krepitev ravni blaginje v Sloveniji. Prav nasprotno, Slovenci na vse več področjih komaj lovimo povprečje Evropske unije, čeprav je letvica z vsako širitvijo postavljena nekoliko niže.
»Vprašati se moramo, s kom se želimo primerjati, z najboljšimi ali s povprečjem EU,« je poudarila Renata Slabe Erker z Inštituta za ekonomske raziskave (IER) in s tem spomnila na ne tako oddaljeno preteklost, ko se je Slovenija nezadržno približevala razvitejšim evropskim državam. Danes je slika prej obratna. Veča se celo število »srečnežev« z zaposlitvijo, ki hodijo po robu praga revščine. »Tudi tista delovna mesta, ki jih imamo, niso zelo kakovostna,« je opozorila dr. Ana Murn z Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) ter vodja projekta Kazalniki blaginje v Sloveniji, v katerem poleg Umarja sodelujejo tudi državni statistični urad (Surs), Agencija za okolje (Arso) in Nacionalni inštitut za javno zdravje. V analiziranju blaginje so se osredotočili na tri področja: materialno, družbeno in okoljsko. Njihove ugotovitve so vse prej kot spodbudne. Če se Slovenci drugim Evropejcem lahko pohvalimo z varnostjo ob večernih sprehodih in okoljem, v katerem živimo, je blaginja na družbenem in materialnem okolju povsem drugačna zgodba.
Ko cingljanje obmolkne
Po mnenju nekaterih govorcev je bila prav kriza tista, ki je dodobra načela blaginjo Slovencev, ki so vse manj zadovoljni s kakovostjo svojega življenja. Primerjava s povprečjem EU, kjer se je mimogrede prav tako razbesnela finančna in gospodarska kriza, vseeno kaže, da smo v Sloveniji še nekoliko bolj zabredli, tudi zaradi nepremišljenosti ali kar odsotnosti pravih potez politike. Medtem ko bodo imele stranke v predvolilnih bojih polna usta velikih besed za potencialne volilce, ki da jim bodo z oblasti podarile blagostanje, kakovost življenja Slovencev upada. Tega se volilci dobro zavedajo, še leta 2006 jih je okoli 40 odstotkov zaupalo v parlament in vlado, lani vsega 6 oziroma 10 odstotkov. Tudi politika je odgovorna za dejstvo, da smo Slovenci po kazalniku sreče pod povprečjem EU. A nikjer ne zaostajamo za Evropo toliko, kot na celem spektru kazalnikov s področja materialne blaginje.
Čeprav denar ne more kupiti sreče, lahko njegovo pomanjkanje povzroči vrsto hudih posledic, od socialne izključenosti in povečanja tveganja za revščino. Leta 2012 je pod pragom tveganja revščine živelo že 13,5 odstotka ali več kot 270.000 Slovencev. Ob tem je kar okoli 350.000 upokojencev prejemalo nižjo pokojnino od minimalne plače. Zato ne čudi, da Slovenci vse manj porabljamo. Po kazalniku dejanske individualne porabe na prebivalca so slovenska gospodinjstva lani za povprečjem EU zaostala že 23 odstotkov, kar je pet odstotnih točk slabše kot leta 2008, ko so porabila 83 odstotkov toliko kot povprečno evropsko gospodinjstvo. Sloveniji sta se lani močno približali že Poljska (74 odstotkov) in Slovaška (73 odstotkov), po levem pasu nas je prehitela celo Litva (78 odstotkov), medtem ko še naprej lovimo Grke (82 odstotkov), Maltežane (83 odstotkov) in Ciprčane (92 odstotkov).
Manj zaposlitev, manj zadovoljstva
Veliko razlogov za padajočo porabo in rastoče število revnih lahko najdemo na trgu dela. Stopnja delovne aktivnosti v starostni skupini od 20. do 64. leta je med krizo padla za kar 5,8 odstotne točke na 67,2 odstotka. Evropsko povprečje je lani znašalo 68,5 odstotka, pri čemer omenimo enormne količine brezposelnih v Španiji, Italiji in Grčiji, ki močno pačijo sliko. Še bolj skrbi nizka stopnja delovne aktivnosti mladih (skupina od 20. do 24. leta), ki je lani znašala le še 39,7 odstotka, kar je 15,9 odstotne točke manj kot leta 2008.
Čeprav ima v povprečju srednješolsko izobrazbo več Slovencev kot drugih Evropejcev in da se počasi približujemo evropskemu povprečju po odstotku prebivalcev s terciarno izobrazbo, si ljudje težko poiščejo delovna mesta. To dokazujejo rezultati raziskave skupine Manpowergroup, ki kaže, da 19 odstotkov delodajalcev na trgu dela še vedno ne najde ustreznega kadra.
Prav razhajanje med kadri, ki jih proizvede izobraževalni sistem, in kadri, ki bi jih želela zaposliti podjetja, je eden ključnih problemov Slovenije in eden ključnih razlogov za nezadovoljstvo ljudi. Zviševanje blaginje je kompleksen cilj, saj predstavlja veliko dilem. Ljudje morajo uravnavati zasebno življenje in kariero, potencialni zaslužek, s preživljanjem časa z družino, država pa bi jim morala zagotoviti najboljše možne pogoje za življenje. Tako nič ne pomaga podatek, da lahko Slovenci pričakujemo enako dolgo življenje kot povprečni Evropejci, če živijo stotisoči v revščini, preostali pa v razmerah padajočega življenjskega standarda.
